4 načini, s katerimi pomagamo otrokom, ki čutijo tesnobo

Otrok, ki danes čutijo tesnobo, je veliko. Ameriški podatki kažejo, da se pojavnost tesnobe pri otrocih, ki je povezana z daljšim občutkom nezadovoljstva in pritiska, že nekaj let povečuje.

Tudi nekateri otroci, ki dajejo vtis, da so zelo uspešni (dosežki na učnem področju, vrhunski športniki, priljubljeni otroci), občutijo tesnobo. Tudi če so uspešni, se vseeno čutijo, da niso dovolj dobri in imajo občutek, da življenje ni tako, kot bi moralo biti.

Otroštvo je veljalo za obdobje, v katerem je bilo vse razburljivo in novo. Otroci so preživeli čas tako, da so skakali v luže in se igrali v parku. V srednji šoli se je vse vrtelo okrog druženja s prijatelji in osvajanja simpatij. Ta brezskrbnost izginja, saj nekateri otroci občutijo tako močno tesnobo kot odrasli.

Vzroki za to so različni, od depresije in občutka in osamljenosti do stresa, ki nastane zaradi družbenih omrežij in pritiskov bližnjih, ki želijo, da bi bil njihov otrok uspešen.

Danes otroci odraščajo s pametnimi telefoni v rokah. Od majhnega so izpostavljeni televiziji, vsebinam, povezanim s spolnostjo, nasilju v računalniških igrah in težnjam, da bi na družbenih omrežjih izgledali srečni. Na to niso pripravljeni, kljub temu da so ves čas obkroženi z dražljaji, pred katerimi se ne morejo skriti.

Pojavi se občutek, da so ves čas na odru, s katerega ne morejo oditi, oziroma ne vejo, kako. Lahko si postavimo vprašanje, ali starši k tej tesnobi nevede pripomorejo prek nerazumnih pričakovanj.

Kako lahko spremenimo način komunikacije z njimi, da bodo imeli boljše možnosti za razvoj v srečne odrasle posameznike?

Tukaj je nekaj načinov, kako lahko kot odrasli pomagamo otrokom:

Starši lahko svojemu otroku tako želijo, da uspe, da pri tem nehote uničujejo njegovo srečo. Želijo si, da bi otrok uspel tam, kjer oni niso, in da ne bi ponavljal njihovih napak. Pri tem pa lahko otrok dobi vtis, da mora nujno uspeti, če želi, da ga starši cenijo.

Mislijo si, da če bodo dosegli vsa pričakovanja, jih bodo imeli starši radi. Starši morajo postaviti zdrave meje in ne smejo pritiskati na otroka prek smiselnih pričakovanj.

Otrokom je treba pojasniti, da primerjanje z drugimi ni vedno dobro za njihovo samopodobo. Pri tem je lahko koristno tudi omejevanje družbenih omrežij.

Ljudje bi morali biti vrednoteni glede na svojo osebnost. Vsak izmed nas je lahko ponosen, če živi pošteno in dobro življenje, obkrožen z ljudmi, ki jih ima rad. Za mnoge pa se zdi, da so dosežki bolj pomembni kot osebnost, pa naj gre za akademske dosežke, priljubljenost, količino obšolskih dejavnosti ali uspeh v športu.

Kot starši lahko pokažemo svojim otrokom, da ti uspehi niso pomembni, če se ne ujemajo z dobro osebnostjo. Posameznik je uspešen, če ima dobro osebnost.

Otrokom moramo dati jasno vedeti, da ni treba, da so v vsem najboljši. Morajo se naučiti, da ne morejo biti hkrati najboljši učenci, vrhunski športniki, glavne vloge v šolskih igrah in kralji oziroma kraljice plesa.

Dovolj je, da so to, kar so, dobri na nekaterih področjih, na drugih manj. Pomaga, če starši z otrokom skupni čas preživijo kakovostno in se z njim igrajo. To ne pomeni, da morajo z njimi ves čas trenirati ali ponavljati besedilo za šolsko igro. Če bodo skupaj kakovostno preživljali prosti čas, bodo otroci čutili, da so ljubljeni.

Otroci morajo vedeti, kako in zakaj živeti, saj je pomembno, da smo srečni. Starši lahko svojim otrokom pomagajo tako, da gredo z njimi v cerkev in molijo z njimi. Tesnoba se pojavi, ko izgubljamo upanje. Oseba, ki je v odnosu z Bogom, ima vedno upanje.

Spopadanje s tesnobo je težko in hitra rešitev ne obstaja. Vemo pa, da lahko postavljanje razumnih meja in pričakovanj pri tem pomaga. Pomembno je tudi, da smo notranje in duhovno močni.

Do občutja tesnobe pride, ko izgubimo vpogled v to, kdo smo in kam gremo. Naša vrednost pa je v tem, kar smo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.