Devetdesetdnevni post v sklopu programa Fiat 90 (pomeni "da"), ki je ženska različica že poznanega moškega Eksodusa 90, je obsežen in težak. V skupini petindvajsetih deklet z duhovnimi spremljevalkami sestrami FMA smo se letos odločile, da Gospoda 90 dni – od 4. januarja do velike noči, kolikor traja program – slavimo s telesom, mislimi in dušo.
Da, Jezus, odpovedujemo se gledanju filmov in družbenim omrežjem. S tem pridobivamo čas za redno molitev in eksamen. Zdravo prehranjevanje in telovadba nam vračata spoštovanje do telesa, templja sv. Duha.
Odpoved opravljanju, pritoževanju in večopravilnosti pa nam pomaga, da smo z mislimi pri stvari in jih usmerjamo k Bogu. Odpovedi in zapovedi skupaj tvorijo smisel – šele ko se nekaterim stvarem odpovemo, nastane prostor za druge.
Zelo podoben je Eksodus 90, v katerega se so se letos vključile tudi fantovske skupine. Razlog, zakaj se je letos za 90-dnevni post odločilo toliko fantov in deklet, je morda res karantena, lahko pa je tudi želja po okrepitvi odnosa z Bogom in da bi postali bolj svobodni: da v resnici nisi, ugotoviš šele, ko se določeni skušnjavi ne moreš upreti.
Sestra Mojca Šimemc (FMA), ki spremlja skupino deklet na poti Fiat, pravi, da "mladi s postom izražajo moč in krhkost. V krhkosti potrebujejo navodila, v moči sporočajo, da potrebujejo post, napisan zanje.
Na poti se nekateri povezujejo z Bogom, drugi nihajo, tretji odstopijo. Dekletom zelo pomaga manjša skupina, v kateri se tedensko srečujejo, odpirajo vprašanja in prejemajo podporo."
Sprva je bilo potrebno prilagoditveno obdobje. Vendar počasi postaja vse bolj samoumevno, da je zjutraj na vrsti Božja beseda, da ne jemo sladkega ter da je treba v urnik vključiti popoldanski šport in rožni venec. Presenečene smo, koliko časa imamo kar naenkrat zvečer, če sta računalnik in telefon izklopljena.
Večkrat nam je tudi težko in vse pade v vodo. Predvsem dekleta vemo, da dan ni enak dnevu in moramo zahtevnost do sebe prilagajati. Na tej poti je naše glavno pravilo, da poslušamo sebe. Hvaležne in ponosne smo na dni, ko nam uspeva, neuspehe pa predajamo Gospodu. Učimo se, kako biti v stiku s seboj, v stiku z Gospodom ter kako mu izročati, kar se nam dogaja.
Med postom odpravljamo razvade, ki nam kradejo čas za pogovor z Gospodom. Rožni venec, prebiranje Božje besede in večerni eksamen nam vračajo odnos z Bogom. Večkrat tarnamo: "Joj, Gospod, vse ti povem, veliko molim, vendar mi nič ne odgovoriš." Vendar ali Bogu sploh damo čas, da odgovori? Fiat nam pomaga, da prisluhnemo. In se veselimo vsega slišanega.
Nič ni narobe s teboj, če se v tako akcijo nisi pripravljen vključiti. To ne pomeni, da si šibek in si ne upaš. Naj bo to le spodbuda, da post vzameš zares in si upaš sprejeti odločitve, ki te bodo vodile bliže k Bogu.
Sem v 57. dnevu Exodusa. Na to ne gledam več kot na 57. dan posta, ampak je to postal še en navaden dan. V nekaterih "zapovedih" uživam, npr. v športanju, 7-urnem spancu, mrzlem tušu in molitvi. Težje so mi odpovedi sladkemu ter uporabi družbenih omrežij.
Po končanem Exodusu ne nameravam ohraniti vseh odpovedi, saj pomena ne vidim v abstinenci sami, temveč v krepitvi volje, poglabljanju vere in učenju tega, da sem vesel kljub veliko zadolžitvam. Program me je naučil samodiscipline, mogoče sem postal bolj realističen. Vse to pa ne bi šlo brez vsakodnevne molitve, v kateri dobim odgovore na mnoga vprašanja ali pa brco za naprej.
Za ta 90-dnevni izziv sem se odločil po pogovoru s srednješolskimi prijatelji. Vsi smo pri sebi opazili, da je v naših življenjih preveč nepotrebnega balasta, zato smo se odločili stopiti na to pot. Našo bratovščino sestavlja šest članov in duhovni spremljevalec, ki se udeležuje tedenskih srečanj, nas spodbuja in spremlja v molitvi.
Kljub začetni misli, da nam je "med to korono itak že dost' hudo", se mi zdi, da je bila odločitev na začetku koledarskega leta zelo koristna in nas bo življenje v molitvi, askezi in bratovščini naredilo boljše moške in nam polepšalo doživetje letošnje velike noči.
V vihravih dneh in malo težjih preizkušnjah sem sprva teže odgovorila Božjemu in Marijinemu klicu: "Tukaj sem, zgodi se!" Duhovna rast vedno boli, vendar je vredno vztrajati v boju, saj je občutek notranjega miru in moči, ko zaupaš Bogu, veliko olajšanje! Do sedaj sem na svoji poti spoznala in začutila, da ko svoje življenje položim v Božje roke, On položi mir v moje srce.
Velikokrat me je strah odpreti se Božjemu načrtu, vendar vedno bolj čutim, da Bog dela zame velike stvari. Skupaj z njim poskušam biti na razpolago za vsak klic ter imeti odprto srce za ljudi, saj je darovanje za druge zame vir neizmernega veselja, ki mi ga preko ljudi podarja Bog.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
