Gospod, ki že nekaj let spremlja ženo, obolelo za zelo težko boleznijo, se ne more in ne more sprijazniti s tem, da je žena zbolela. Saj sta vendar tako zdravo živela. Zato je po njegovem čisto nerazumljivo, da lahko nekdo zboli.
Včasih je zaradi tega zelo potrt in se potem po telefonu rad pogovarja z nekdanjo sošolko. Ta je navajena poslušati ljudi v stiskah, tudi njega, se ji pa včasih zdi, da v svojem razmišljanju ni pripravljen narediti koraka, da bi se vsaj malo lažje soočal s svojim položajem. Razmišlja pa tudi o stavku, ki ji ga sošolec vedno znova ponavlja: "Reci mi kaj spodbudnega."
Premišljuje, kaj bi mu lahko rekla, da bi ustregla njegovi želji. Tolikokrat se je že z njim pogovarjala o bolezni, o tem, kaj je pomembno za bolnika in za spremljevalca. Tudi ne more vedeti, kaj bi bilo zanj res spodbudno.
Kolikor ga pozna, bi bilo zanj spodbudno samo to, če bi mu zagotovila, da bo žena jutri ali čez en teden ali mesec zdrava. Tega pa mu seveda ne more reči in tudi ne bi imelo nobenega smisla, da bi mu dajala takšne lažne obljube. Zanjo pomeni spodbudno to, da nekomu pomagaš, da s stisko, boleznijo lažje živi. Odstraniti pa je ob še tako spodbudnih besedah ne moreš.
Ni se lahko pogovarjati z ljudmi v stiski, z ljudmi, ki se soočajo s hudo boleznijo, tako, da ljudem daješ upanje, a hkrati ves čas ostajaš pri resnici. Samo tako lahko človeku pomagaš. Mislim, da je pri tem zelo pomembno, da to ohranjaš tudi v sebi, upanje ob tem, kar se v resnici dogaja.
Upanje vedno ostaja. Ne v tem, da bo bolezen izginila, ampak v tem, da se da človeku tudi v zelo težkem stanju pomagati, da mu je lažje, da ga manj boli, da manj trpi, in mu zagotoviti, da ni sam. Upanje pa je tudi v tem, da daš temu človeku čutiti, da njegovo življenje, takšno, kot je bilo, ni bilo zaman.
Morda bolnik, ki ga spremljaš, ne veruje v Boga in ta trenutek verjetno ni najbolj primeren za dolgo govorjenje o Bogu. Je pa gotovo za bolnika dragoceno, če njegov spremljevalec tudi v tem trenutku vidi na delu Boga, ki tega bolnika sprejema v svoje naročje.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 12.
