Gospod, večni, edini, vsemogočni.
Zaradi virusa so opustele naše ulice in ceste.
Naša križišča so prazna in kažipoti kažejo v nikamor.
Vrata hiš so zaprta in ljudje za njimi prestrašeni.
Duhovniki samevajo ob oltarjih in prazne klopi molčijo.
Večna luč gori samo svojemu Gospodu in ga časti –
tistih, ki bi prišli in ob njenem soju pokleknili, ni.
Spovednice čakajo na spoved
in veroučne učilnice na razposajeno otroško vero.
Gospod, večni, edini, vsemogočni.
Dolg je letošnji veliki petek.
Vleče se skozi dneve in tedne in mesece.
Takrat si tri ure visel in trpel in umrl.
Svet se je zavil v temo in ljudje so bežali s kraja smrti
ter se pretreseni trkali na prsi – tako kakor danes.
Bog je umrl.
Gospod, strah je strah, smrt je smrt in grob je grob.
A samo do jutra Tvojega vstajenja – do tvojega srečanja z učenci
in do besede tvojih ust: »Mir vam bodi, ne bojte se, jaz sem!«
Gospod, naj tvoje vstajenje prežari naš veliki petek,
da vrata ne bodo ostala zaprta, da srca ne bodo zdrsela v osamo,
da bodo poti od ljudi do ljudi in vseh skupaj do Tebe spet oživele.
Gospod, večni, edini, vsemogočni – Ljubezen.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 15.
