Nemočni spričo smrti si ljudje želimo Boga, ki bi nam tukaj in zdaj življenje kar podaljšal v večnost. Ves čas si slikamo idealnega Boga in idealnega človeka. Naše blesteče življenje, popolnost in uspešnost, do katere bi se radi dokopali, pa ob smrtni uri prav nič ne pomagajo. In tudi ta naš idealni, magično-vsemogočni Bog nikogar ne more nahraniti z neumrljivostjo. Ostajamo zaprti v dušečo posamičnost. Nekdo nas mora popeljati v Očetovo hišo, v njegovo ljubeče občestvo. Tega Mojzes ni zmogel, prav tako tega ne zmoreta nobena religija in nobena ideologija.
Popolnost našega Boga je povsem drugačna. Popolnost Boga je v ljubezni. Oče je poslal na svet svojega Sina, da bi nas nahranil s svojim bivanjem, ki je sinovska ljubezen. Kristus je prišel, da bi njegovo življenje postalo naše življenje. To prelitje življenja pa se zgodi v smrti. Smrt je posledica greha in človek ne zaupa, da je smrt lahko premagana samo z Božjo ljubeznijo, ki izniči greh.
To lahko stori samo Kristus, ki v svoji človeškosti samega sebe izroči kot ljubečo daritev Očetu, saj kot Božji Sin ve, da je onkraj smrti Oče. Kristus se v imenu vsega človeštva sinovsko zaupa Očetu, s tem pa se izroči v človeške roke, ki ga umorijo, vendar nam njegovo vstajenje razodene, da ljubeča daritev premaga smrt.
Veličina Boga ima za človeka smisel samo, če je hkrati tudi veličina človeka. V luči vere, v luči bogo-človeškosti je popolnost Boga velikonočna, zato je velikonočna tudi popolnost človeka. Če se kdo čuti zlomljenega, umazanega in poraženega, ker se mu je življenje razsulo in se mu cilji niso uresničili, je pomembno samo eno: ali to živimo v Kristusu in ali so naše solze na njegovem licu in naše rane v njegovih!
Morda nekje neka žena in mati joka, sama, ker se ji je življenje razsulo, ostaja pa ljubeča in dobra … Kdo si upa reči, da ta žena ni popolna v ljubezni ravno tako, kot je bil ob tretji popoldanski uri popoln Kristus, pa čeprav v tistem prizoru nihče ni razbral ljubezni do Očeta in do nas ljudi.
V veliki noči nas križ prebuja, da ne bi gledali samih sebe s sodbo, da ne bi jokali zaradi krivic in zla, ki smo ga utrpeli, da ne bi gledali z nevoščljivostjo in farizejsko popolnostjo na druge, ampak da bi občutili, kako v nas zori ljubezen Boga-človeka Jezusa Kristusa.
Avtor prispevka je p. Marko Ivan Rupnik, jezuit, vpliven teolog in svetovno priznan umetnik.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, april 2020.
