Jillianini starši so od začetka brezpogojno ljubili hčerko in bili odločeni, da se nikoli ne bo počutila manjvredno. Toda njihova ljubezen je ni mogla vedno zaščititi pred neprijetnostmi.
Ples, učenje in samostojnost
Ko je bila Jillian Mavriplis stara 12 let, je prišla do svojega očeta in priznala, da nima nobenih prijateljev. Izkazalo se je, da jo nekateri otroci zavračajo zaradi njene drugačnosti. Starše je skrbelo, da ne bo povabljena na rojstnodnevne zabave, na skupne zabave najstnikov, da ne bo našla partnerja za maturantski ples.
Motila sta se. Kmalu po tem dogodku je deklica spoznala nove znance in zahvaljujoč svoji neposrednosti in želji po druženju začela sklepati čudovita prijateljstva.
Po srednji šoli je šolanje nadaljevala in se vpisala na fakulteto, kjer je sodelovala v posebnem programu, namenjenem ljudem z Downovim sindromom.
Prijatelji so jo klicali županja, ker je bila sposobna spodbuditi tudi druge, plesala je v plesni šoli, v štirih letih na fakulteti se je v spomin vtisnila vsem, ki so jo srečali.
Zahvaljujoč svoji izobrazbi se je uspela osamosvojiti in se zaposliti za polni delovni čas. Skupaj z Ryanom plačujeta najemnino za stanovanje, ga pospravljata, kupujeta živila, se vozita s podzemno železnico in vlaki ter skrbita za psa.
“Si najlepša oseba, ki jo poznam“
“Se spomniš vseh stvari, za katere so rekli, da jih nikoli ne boš mogla početi? Ne boš kolesarila ali se ukvarjala s športom. Ne boš študirala na fakulteti. Zagotovo se ne boš poročila. Zdaj pa … poglej se. Si najlepša oseba, ki jo poznam.
Nekdo, ki je sposoben živeti z empatijo in sočutjem, brez spletk in prevar, nekdo, ki bi ga radi vsi poznali. To, kar si preživela, se je na koncu obrnilo v tvojo korist prav zaradi tega, ker si, kdor si,” v pismu ob poroki svoje hčerke piše Paul Daugherty.
Ne le, da se je Jillian udeležila maturantskega plesa, ta se je spremenil v njen prvi zmenek z bodočim možem. Paul se spominja, da se je takrat Ryan pojavil v njihovi hiši, oblečen v elegantno obleko in vprašal, ali lahko hčerko pelje na ples.
Oče je gledal, kako plešeta in uživata v svoji družbi – tako kot to počnejo drugi najstniki na svojih plesih. Počasi se je znebil strahu za Jillian, ko se je prepričal, da njene možnosti za srečo niso nič manjše kot tiste, ki jih imajo njeni prijatelji.
Govoriti o stiskah in radostih
“Rekel bi ti, da daš Ryanu celo svoje srce, toda to bi bil le komentar resničnosti. Rekel bi ti, da bodi do njega prijazna in nežna, toda to že počneš z vsemi, ki jih poznaš.
Zaželel bi vama večno prijateljstvo in medsebojno spoštovanje, toda vidva sta skupaj že desetletje, tako da sta spoštovanje in prijateljstvo že vidna,” je v pismu zapisal Paul.
Ko je hčerko pospremil do oltarja, mu je zašepetala, da želi za vedno ostati njegova majhna deklica. Obljubil ji je, da bo.
Cela družina se zavzema za ozaveščanje o potencialu oseb z Downovim sindromom in pripravo staršev na življenje, ki sicer ne bo vedno lahko, vendar je lahko lepo.
“Prve besede, ki jih slišijo starši, ko zdravniki postavijo diagnozo ne bi smele biti ‘žal mi je’ ali ‘imam slabe novice’,” poudarja Kerry, Jillianina mama.
“Vzgoja vsakega otroka je zahtevna. Vzgoja Jillian je bila preprosto druga oblika zahtevnosti. Toda kakšno nagrado nam je prinesla!” doda Paul.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno mesto
