Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Saj lahko sam/a … Nikogar ne potrebujem … Nikomur ne morem zaupati … Zaupam lahko le sebi. Ste si kdaj rekli kaj podobnega? Ste kdaj čutili, da lahko v življenju naredite vse sami, da se lahko zanesete le nase?
Živimo v dobi, ko je biti samostojen, in to popolnoma samostojen, zelo cenjena lastnost. Samostojnost ni nič slabega, a se spremeni v nekaj zapletenega, kadar začnemo verjeti, da vse zmoremo sami. V čem je težava? V tem, da lahko odvrne vse druge ljudi okrog nas in (morda) še posebej Jezusa.
"Brez mene ne morete storiti ničesar" (Jn 15, 5).
V resnici ne moremo vsega narediti sami in zato tudi nismo ustvarjeni. Včasih se moramo vrniti k bistvenim stvarem, se zavesti, da življenja ne dolgujemo sebi, da smo končna bitja ter da moramo biti v marsičem (od)rešeni.
Prepoznati past misli, kot so "vse lahko sam" ali "nikogar ne potrebujem", je predpogoj – naj zveni še tako paradoksalno – za življenje v svobodi, ker se s tem znebimo lažnega bremena samozadostnosti in osamljenosti.
Kako pri sebi prepoznati težnjo po samozadostnosti?
Marsikatera življenjska izkušnja, načeloma tista, ki je povezana z bolečino, nas navaja na misel, da "se lahko zanesemo samo nase". Ko enkrat začnemo živeti na ta način, vse težje druge prosimo za pomoč.
Lažje je verjeti, da smo sami, da bremena nosimo sami in da nikogar ne potrebujemo.
Kako se boriti proti temu? Tako da ostanemo zasidrani v zavedanju, da nismo ustvarili samih sebe; da obstajamo prek drugih in za druge. Druge potrebujemo in potrebujemo Jezusa.
Od kod izvira samozadostnost?
Ustvarjeni smo za odnose. Ena od slabosti samozadostnosti je, da drugim ne pustimo, da bi nam pomagali. Zato se lahko počutimo utrujeni in (nehote) povzročimo, da se drugi slabo počutijo, ker imajo občutek, da jih ne želimo povabiti v svoje življenje.
Ni slabo, da znamo nekaj narediti ali opraviti samostojno. Slabo je, kadar ne dovolimo, da bi nam drugi pri tem pomagali (zlasti, ko bi nam pomoč resnično prav prišla).
Sprejeti svojo krhkost in ranljivost je ključnega pomena, da se lahko povežemo s skupnostjo. Včasih nas samozadostnost ovira pri vzpostavitvi pristnega prijateljstva, ki si ga vsi želimo in ga potrebujemo.
Brez ranljivosti se v odnosu nenehno pojavljajo konflikti. Ranljivost je nujna, da se z drugo osebo lahko srečamo, da z njo podelimo svoje boje in težave. Pomeni, da imamo dovolj poguma, da se odpremo drugi osebi.
Ko smo dovolj pogumni, da smo to, kar smo, takrat drugim pustimo, da so tudi oni takšni.
Ste se zaradi nekega preteklega odnosa zaprli pred drugimi in postali samozadostni? Se bojite zavrnitve, če bi vas ljudje videli šibke?
Na splošno ljudje težimo k temu, da se zanašamo nase, ko življenje teče brez hujših ovir. Ko pa se pojavi nekaj, kar uhaja izpod nadzora, se zavemo, da potrebujemo druge, a je takrat mogoče že prepozno.
Prepoznati, da padamo v miselnost "vse lahko naredim sam", nam pomaga graditi odnos zaupanja z Bogom, da se opremo nanj, Ga prosimo za nasvet in pomoč. Tudi ko je v našem življenju vse dobro, potrebujemo zaupanje v Jezusa.
Prava trditev je "ne zmorem vsega sam". In kakšno olajšanje je, ko vemo, da nismo ustvarjeni za to, da bi vse storili sami. Imamo brezpogojnega prijatelja, ki se vedno veseli z nami in nas vselej spremlja na naši poti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
