V teh časih finančne negotovosti je mnogo podjetnikov zaskrbljenih, da bodo morali zaradi negativnih posledic covida 19 zapreti svoje podjetje. Na srečo pa poznamo kar nekaj svetnikov, ki so se sami spopadali s podobnimi težavami in h katerim se lahko zatečemo po pomoč.
Bil je menih, ki je postal poslovnež, da bi reševal duše. Potem ko je slišal, da je neka vas potrebna spreobrnjenja, je tam postavil stojnico s sadjem, da bi se lahko srečeval s tamkajšnjimi ljudmi.
A ljudem so bile bolj všeč cene sadja kot njegovo pridiganje – slednje jih je tako razjezilo, da se je Abraham začel bati za svoje življenje. Šele potem ko je plačal njihove davke in jih tako obvaroval pred zaporom zaradi dolgov, so vaščani končno začeli verjeti, da jim želi le najboljše.
Kmalu zatem so se vsi spreobrnili in Abrahama prepričali, da je ostal v njihovi vasi kot duhovnik. Tam je bil tri leta, potem pa je odšel v bližnje mesto, kjer je postal škof.
Zavetnik poslovnežev je bil poročen trgovec z blagom, ki je svoj posel videl kot način služenja, in sicer s poštenim ravnanjem in radodarnostjo do revnih. Čeprav je bil uspešen poslovnež, pa je njegovo ženo skrbelo, da bosta obubožala zaradi njegovega razsipnega dajanja miloščine.
A Homobonus je zaupal Bogu, da bo poskrbel. Mož ni bil niti škof niti mistik, a je bila svetost njegovega preprostega življenja tako očitna, da je bil že dve leti po svoji smrti razglašen za svetnika.
Otroštvo je preživela v revščini, vse pa se je le še poslabšalo, ko se je poročila z zapitim preprodajalcem alkohola brez moralnih vrednot in s še slabšim smislom za posel. Z njim je v zakonu preživela osem let. Rodila je šest otrok in pokopala štiri. Ko ji je mož umrl, ji je zapustil le dolg, zato je v upanju, da se bo otresla revščine, odprla trgovino.
Kot podjetnica je bila tako uspešna, da je lahko revežem darovala več, kot je obdržala zase. Po sedmih letih je Marija pustila trgovino in se s skupino prijateljic, ki so pozneje postale "sive sestre iz Montreala", popolnoma posvetila revnim.
Bil je lastnik gostišča. Bil je glasen in vihrav in ko je slišal svoje goste govoriti o Jezusu, je želel z vsemi deliti sporočilo evangelija. Ljudi je kar z ulice začel vleči v svoje gostišče, kjer so morali poslušati evangelij.
Da bi postal bolj učinkovit in bi se izognil zaporu, se je Wu odločil, da bo gostišče spremenil v center krščanske skupnosti za tisti okoliš. Potem ko je kar šeststo ljudi pripeljal h Kristusu, so ga leta 1814 aretirali in ubili. Postal je prvi kitajski mučenec.
Najbolj znana sta po tem, da sta starša svete Terezije iz Lisieuxa, a tudi onadva sama sta bila razglašena za svetnika. Ludvik je bil urar, ki zaradi svojega slabega znanja latinščine ni mogel postati menih, Zelija pa je bila čipkarica, ki zaradi svojega slabega zdravja ni mogla oditi v samostan.
Kmalu po poroki sta ugotovila, da je Zelijin posel tako uspešen, da lahko Ludvik proda urarsko delavnico in začne pomagati ženi. Zelija je delala od doma, Ludvik pa je pomagal pri prodaji in umetniškem oblikovanju.
S svojimi zaposlenimi sta ravnala kot s svojo družino. Zaslužila sta dovolj denarja, da se je Ludvik po Zelijini smrti lahko umaknil v Lisieux. Tam je lahko svoje hčere vzgajal v bližini njenih sorodnikov.
Bil je poročen oče dvanajstih otrok, ki je imel avtomehanično delavnico v Mehiki. Čeprav je bil sprva reven, je sčasoma postal znan kot najboljši mehanik v Guadalajari. Pri njem je bilo zaposlenih osem delavcev in čutil je, da je njegovo poslanstvo v tem, da jih oblikuje v prave može in kristjane.
Poleg tega je skrbel za posel in bil zgled krščanskega življenja, ko se je vsako jutro na poti na delo ustavil in počastil sveto Rešnje Telo. Zaradi vere so ga ubili med vojno skupaj z njegovim bratom blaženim Ezequielom Huerto Gutierrezom, ki je bil oče desetih otrok in slaven pevec.
Delati je želel kot računovodja, a tega zaradi kronične bolezni ni mogel. Namesto tega se je pridružil očetu kot krojač in prevzel njegovo delavnico po njegovi smrti. Bil je samski moški iz delavskega razreda, ki je živel s svojo materjo. Bil pa je tudi mistik, ki je kot mladinski voditelj spremenil življenje Karla Woytyle in prek njega tudi svet.
Sveti papež Janez Pavel II. je imel sliko Tyranowskega na svoji pisalni mizi ves čas svojega papeževanja. Bil je človek, kateremu se je lahko zahvalil za svoj duhovniški poklic.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
