Judita in Andrej Mrak sta mlada zakonca iz Tolmina. Imata dva otroka, dvoletnega Joba in štirimesečno Pavlino. Andrej je strojnik, veseli ga ogromno stvari, od adrenalinskih športov do tehničnih hobijev in kitare.
Judita je zaključila študij geografije, končuje tudi študij pedagogike, rada kuha, ustvarja in fotografira, hodi v naravo. Spoznala sta se že v srednješolskih letih na Škofijski gimnaziji Vipava, vendar sta se zaljubila, ko sta se po nekaj letih ponovno srečala.
Kako sta se spoznala, kakšna je vajina zgodba?
Judita: Oba sva hodila na Škofijsko gimnazijo Vipava. Ko sem začela šolanje, je bil Andrej že maturant. V šoli se nisva nikoli družila, spoznala pa sva se v dijaškem domu, saj sva v času šolanja oba bivala tam. Ne bi niti rekla, da sva bila dobra prijatelja, občasno sva se kaj pogovarjala.
Andrej je šel študirat v Ljubljano. Sicer je doma iz Tolmina, jaz pa sem imela konec tretjega letnika cimro, ki je prav tako živela v Tolminu. Enkrat sem bila pri njej na obisku in takrat sva se ponovno videla. Jaz sem se takrat zaljubila, začela sva si pisati, po pol leta pa sva postala par.
Andrej: Meni je bila že v domu od nekdaj simpatična, vem, da mi je padla v oči, vendar v tistem času ni bilo nič, potem pa mi je začela pisati.
Judita: V bistvu si ti prvi pisal. 😊
Andrej: No, takrat sem rekel, da bi morda lahko iz tega nekaj bilo, in sem si začel z njo tudi bolj aktivno dopisovati. Prišla je v Ljubljano in povabil sem jo na koncert. Potem sva počasi postala par.
Kakšno pa je bilo obdobje od začetka vajine skupne hoje do poroke? Je bilo vmes kdaj težko? Kdaj sta se začela pogovarjati o poroki?
Judita: Pred poroko sva bila skupaj štiri leta. Ko sva začela hoditi, sem bila maturantka. Bilo mi je težko, ker sva se res malo videla. Čez vikend, ko sem šla domov v Šentjošt, je šel on v Tolmin.
Šele ko sem prišla v Ljubljano, sva začela skupaj preživljati več časa in tudi kakšne vikende. Poročila sva se na koncu moje prve stopnje študija in na koncu njegove druge stopnje.
Andrej: Oba sva se strinjala, da je namen tega, da sva skupaj, to, da se nekoč poročiva, če ugotoviva, da je to pravo. Kar hitro sva se začela pogovarjati tudi o poroki, dve leti pred poroko sva hodila tudi na šolo za zakon.
Judita: Tudi zdaj, ko sva poročena, se velikokrat kregava. Zdi se mi, da moraš za odnos delati ves čas in vsak dan. Ne gre tako, da si samo rečeš: "Okej, saj po poroki bo pa vse v redu." Ko sva bila še fant in dekle, ni bilo nekih burnih vzponov in padcev, ves čas pa je bilo malo valovito.
Omenila sta, da sta hodila na šolo za zakon. Kaj vama je dala ta šola? Bi jo priporočila ostalim parom?
Judita: Pomembna se mi zdi izkušnja drugih parov, ko vidiš, da imajo podobne težave. Mene je to najbolj pomirilo, ko sem potem rekla Andreju: "Nisva samo midva čudna glede tega." Vidiš, da se v bistvu v tistem obdobju vsi pari soočajo s podobnimi težavami.
Andrej: Predvsem sem videl, da sta res močno prisotni moška in ženska narava. Odkril sem, da imajo večinoma vsi moški podobne probleme, sam sem se recimo našel v veliko teh problemih, v večini ženskih pa sem na primer videl Judito.
Vidiš, da so to neke stvari, skozi katere morajo iti vsi pari, se soočati z razlikami, različnim dojemanjem sveta. Jaz bi to gotovo priporočil tudi ostalim.
Rada potujeta. Lahko povesta kakšno prigodo s potovanj, ki vama je ostala najbolj v spominu?
Andrej: Večkrat sva "štopala" na Hrvaškem in spala kje na prostem. Enkrat nama je ustavil neki gospod. Ko smo se peljali in pogovarjali, nama je povedal, da je policist v civilu, ki išče tiste popotnike, ki spijo na prostem, ne da bi bili prijavljeni. Na srečo sva ravno prejšnjo noč spala v kampu, zato sva mu lahko natančno povedala, kje sva bila, ker je spraševal tudi naju.
Judita: Peljal naju je v neko mesto, iz katerega pelje ladja samo na dva otoka, midva sva šla na enega od teh dveh otokov, ki pa je bil res majhen, niti avtomobilov ni bilo tam.
Andrej: Tja sva šla in iskala, kje bova prenočila, nato pa sva zagledala tega gospoda, ki hodi okrog in išče ljudi, ki ilegalno bivajo na otoku. Morala sva se kar dobro skrivati, saj je bil otok res majhen. Ta noč je bila res napeta in nisva prav dosti spala.
Kaj se lahko fant in dekle naučita drug o drugem, če skupaj potujeta? Gotovo se naučiš drugačnih stvari, kot če se vidiš le na zmenkih. Sta se na primer kdaj kregala?
Andrej: Bolj je vprašanje, če se kdaj nisva! 😊
Judita: Veliko se naučiš, ko vidiš drugega, kako deluje v nekih stresnih situacijah, ko je neprespan ali pa ko ne gre vse po planu. Jaz se spomnim, da me je bilo zelo strah takrat ponoči, ko sva spala na prostem in sem pričakovala, da mi bo Andrej dal veliko podpore.
Ugotovila pa sem, da je bil tudi on živčen in kar malo siten, oba sva bila prestrašena. Malo bolj pristno vidiš kakšne take trenutke, ki jih je potem, ko si poročen, še več.
Andrej: Jaz sem predvsem videl, da življenje v dvoje ni isto, kot življenje, ko si sam. Ko si z nekom toliko časa skupaj in ko si v nekih takih situacijah, se veliko naučiš. Lahko je biti podpora v nekih situacijah, ko je obema lepo, ko nista pod stresom. Ko pa si pod stresom tudi sam, je težko nuditi oporo, takrat sem se tudi naučil, da bom moral na tem delati, če hočem biti dober mož.
Imata dva otroka, Joba in Pavlino. Kako se usklajujeta, da imata poleg družinskega življenja čas tudi drug za drugega in vsak zase?
Andrej: Včasih gre bolje, včasih slabše. Vsake toliko si rečeva: "Okej, tako ne bo šlo več naprej, morava se malo bolj organizirati." Uskladiva se tako, da se izmenjujeva pri varstvu. Zvečer pride čas, ki je namenjen samo nama, včasih tudi vsakemu posebej. Sedaj, ko ima tudi Pavlina bolj urejen ritem za spanje, se da zvečer dobiti več časa.
Judita: Občasno nama pomagajo tudi Andrejevi starši in sestra, ki živijo tu blizu. Tako je recimo enkrat na teden, da imava potem kakšno popoldne malo več časa. Pa kakšen vikend, ko gremo k mojim in imava majhne počitnice.
Družinsko življenje je gotovo nekaj neprecenljivega. Pa so kljub temu kakšne stvari, ki so vama bile zelo težke in sta se jih morala privaditi?
Judita: Pri drugem otroku sem bila že navajena na večino stvari. Pri prvem sem se pa bala, da bo porod težak in bo potem lažje. Hitro pa sem videla, da šele po rojstvu pride težji del.
To, da si cel dan na voljo, moraš vstajati ponoči, previjati, pride tudi do krčev. Meni je bilo zelo težko, da je prve mesece dojenček tako zelo odvisen od mene in nimam časa zase.
Sicer pa se ne obremenjujeva preveč in otroke vzameva s seboj. Ko je bil Job star dva meseca, sem imela na študiju geografije ekskurzijo v Nemčijo. Profesorico sem vprašala, ali gremo lahko kar vsi trije, in smo šli.
Andrej: Meni je bilo težko predvsem to, da mi je naenkrat ostalo zelo malo časa za stvari, ki jih rad počnem. Na začetku je bil to kar šok. Tudi Judita je bila zelo utrujena in je potrebovala veliko pomoči, moral sem biti zraven.
Težko mi je bilo tudi to, ker na začetku od otrok nisem dobil nekega odziva. Potem ko otroci zrastejo in se začnejo smejati in igrati, je veliko lažje in nastane veliko veselje.
Res je tudi to, kar je rekla Judita. Nikoli se nisva omejevala s tem, kaj se da z otroki in kaj ne. Poskušala sva izkoristiti čim več, biti čimbolj pogumna in ne ves čas razmišljati, kaj vse bi lahko šlo narobe. Če razmišljaš samo o tem, potem si lahko samo doma.
Imata za konec kakšno spodbudno misel za ostale mlade, ki se odločajo za poroko in družino?
Andrej: Bodite pogumni! Svet se ne ustavi, ko se poročiš in imaš otroke. Jaz bi se, če bi se še enkrat odločal, odločil tako, kot sem se, čeprav to pobere veliko energije in časa.
Judita: Meni se zdi oboje velik plus, kljub temu da mi je včasih zelo naporno. Rada sem mama. Včasih je potrebno več organizacije, vendar se vse da. Sploh poroka se mi zdi res samo plus, saj mi predstavlja neko trdno zavezo in varnost. V Andreju čutim veliko podpore pri materinstvu in tudi pri drugih preizkušnjah.
