Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
čet, 24. junija |
Rojstvo Janeza Krstnika
home iconŽivljenjski slog
line break icon

Poročila sta se pri 22 letih: “Hrepenela sva po skupnem življenju”

Fotografija je last družine Kmetič.

Urška Kolenc - objavljeno 04/04/21

Na veliko noč z mlado družino Kmetič

Petra in Kristjan Kmetič sta se spoznala v dijaških letih na Škofijski klasični gimnaziji. Čeprav sta se Novomeščanka in Zagorjan že prej srečevala na hodnikih gimnazije in dijaškega doma, je iskrica preskočila, ko sta oba pomagala pri enem od šolskih projektov. Poročila sta se pri 22 letih, ko sta bila še študenta – Petra računalništva, Kristjan pa razrednega pouka. Na veliki šmaren bosta praznovala šesto obletnico poroke. V tem času sta postala starša Julije, Rebeke in Jakoba.

Medtem ko se mnogi “izogibajo” poroki z izgovorom, da je poroka prevelik finančni zalogaj, sta se vidva poročila že v študentskih letih. Zakaj?
Kristjan:
V srednji šoli sva bila veliko skupaj, ker sva oba bivala v istem dijaškem domu. Takrat sva se videvala med tednom, nato pa sva bila med vikendom vsak v svojem okolju, dejavna v župniji. Ključni trenutek je bila moja izbira študija v Mariboru, Petra pa je ostala v Ljubljani. Razdalja je bila tako še večja.

Po treh letih skupne poti sva se odločila za zaroko. Že prej sva se pogovarjala, da bi rada živela skupaj. Razdalja naju je odtujila. Bilo je veliko telefonskih pogovorov, a manj videvanja. Hrepenela sva po skupnem življenju.

Petra: Virtualna omrežja mi že takrat niso mogla nadomestiti človeške bližine. V živo je veliko lažje.

Še preden sva začela hoditi kot par, sva se pogovarjala o otrocih, poroki. Že na začetku skupne hoje je Kristjan predlagal, da se poročiva takoj po gimnaziji. Realnost je bila drugačna. Varčevala sva za poroko, predvsem Kristjan je imel strukturiran načrt. V ospredju so bile stvari, ki so nama ogromno pomenile. Nisva imela toliko prihrankov, da bi z njimi pokrila celo poroko, plačala sva jo z darili, ki sva jih dobila.

Vsak živi po svoje, vsak sprejema svoje odločitve, naj za njimi tudi stoji. Smo svobodna bitja in se lahko svobodno odločamo. Hkrati smo si različni in v tej različnosti je tudi dobro, da se spoznavamo in razumemo. (Kristjan)

Veliko parov se tudi sprašuje, zakaj bi sploh imeli otroke, če pa je prihodnost tako črnogleda. Kako jim odgovarjata?
Petra: V tem trenutku se veliko mojih prijateljic prej srečuje z neplodnostjo kot pa s temi pomisleki. Pri 23 letih pa sem res dobivala več vprašanj zakaj že, kako bova poskrbela za otroka, če sva še oba študenta itd.

Sicer pa nobeno obdobje pri naših prababicah, babicah in mamah ni bilo perfektno obdobje, prav vsako je imelo svoje izzive. Če ima otrok družino, ljubeče ljudi okoli sebe, če ga vzgajaš tako, da je prijazen, sočuten, iskren do ostalih, mu bo lepo na svetu. Pa da ima streho nad glavo. Ne razmišljam toliko, v kakšne čase se otrok rodi, ampak mi je pomembna temeljna celica družbe – družina. Če sva midva v redu, so otroci v redu, posledično pa tudi naša širša družina in družba okoli nas zaživi lepše.

Kristjan: Izzivi vedno so in bodo, odvisno je, kako jih človek doživlja in vidi. Vsak se mora zase odločiti, kaj si želi v življenju. Midva sva se zavestno odločila, da hočeva imeti otroke mlada in pozneje v zrelih letih živeti svojo pot. Tudi naravno gledano imaš, ko si mlad, več energije in sposobnosti kot pozneje. Res pa je, da bi s finančnega vidika vedno našli še kaj, kar bi želeli privoščiti otroku. Če gledamo samo na materialne stvari, se nikoli ne bo končalo. Če se boš primerjal z drugimi se bo vedno našel kdo, ki bo imel boljši voziček, boljšo opremo in druge stvari. Bistveno je, kako se otrok ob tebi počuti.

Petra: Nikoli ne smemo obtoževati, češ: ta dva sta se pa res hitro poročila, druga dva se sploh nista. Ali: ta dva imata veliko otrok, kako sta neodgovorna. Morda otrok celo nimata. Ne poznamo njihovih življenjskih zgodb in tega, s kakšnimi težavami se srečujejo.

Če te o kom kaj ‘matra’, zanj raje moli. Ne govori slabega, raje vprašaj, ali kaj potrebuje. Prav je, da sprejmemo vsakega človeka s tem, kar je. (Petra)

Je odločitev za poroko in otroke odvisna tudi od zgleda v primarnih družinah?
Petra:
Včasih razmišljam, zakaj se vsi ne poročijo mladi, ker je to res fajn. A logično je, da se je odločiti za to mnogo težje, če si doma imel težko izkušnjo in če se starši niso razumeli. Absolutno ima ogromen vpliv zgled primarne družine ali širše. Če okrog sebe gledaš zakonce, ki ne živijo v ljubezni in spoštovanju, zakaj bi se sploh želel poročiti? Če morda v lastni družini nimaš takšne izkušnje, te lahko navda z upanjem zgled sosedov ali prijateljev.

Kristjan: Veliko lažje je, če imaš tako življenjsko izkušnjo, da starši kažejo zgled družine, vere in ljubezni. To potem ustvarjaš tudi pri sebi. Midva imava tako ozadje in podporo primarnih družin, tudi iz tega sva lahko črpala in na tem gradila.

Najmlajši Jakob se vam je pridružil prav v času epidemije. Bi lahko rekla, da ste kot družina zaradi tega lažje sprejemali vse zunanje dogajanje?
Petra: Zanosila sem pred epidemijo in zelo mi je ustrezalo, da sem lahko delala od doma, vse je potekalo v miru, slabosti sem lahko predelala doma, ni bilo utrujenosti zaradi vožnje v službo. Pogrešala sem sicer družbo. Ko sem šla na porodniško, se je javno življenje spet ustavilo. Ustrezalo mi je, da se je z mojo tretjo porodniško zaprl cel svet in nisem imela slabe vesti, da se tudi jaz zapiram vase in moram v tretje začeti z materinstvom.

Ko sem rodila, je vse potekalo v miru, Kristjan je bil lahko ves čas poroda zraven, dobila sem svojo sobo, počutila sem se kot v hotelu, saj mi tisti trenutek ni bilo treba skrbeti za nikogar drugega kot za spečega Jakoba. Seveda sem bila srečna, ko sva prišla domov, ampak ti trije dnevi so bili zame nebesa. 🙂 Smo aktivna družina in nas je ta lockdown prisilil, da smo bili še več drug z drugim.

Kristjan: Smo tudi precej družabni, oba s Petro uživava v družbi, potovanjih, izletih v bližnjo okolico. To nama veliko pomeni in tem stvarem namenimo veliko prostega časa. Glede na to, da smo bili omejeni na občine, je bil prisoten občutek utesnjenosti. Nimamo ogromne kvadrature stanovanja, nas pa je pet in se precej pozna. V kakšnem trenutku bi se rad malo odklopil in šel na košarko. Določene stvari manjkajo.

Petra: Dobro sva naštudirala večerni družinski ritual. Otroke dava spat relativno zgodaj in če želiva, imava zvečer lahko nekaj ur zase. Se pa tudi zgodi, da obvisiva vsak na svojem telefonu, računalniku ali ob kakšnem delu. Sicer pa gledava kakšen film ali se pogovarjava.

Petra, kot študentka sta s prijateljico ustvarili blog Študentska mama, na katerem sta pisali tako o lepoti materinstva mladih mamic kot tudi o izzivih. Kako danes gledate na številne popolne objave drugih mamic na družabnih omrežjih? Se kdaj primerjate z njimi?
Petra:
Obdobje Študentske mame mi je ljubo in mi še danes veliko pomeni. Ni mi žal, da sva ustvarili ta blog in ga pozneje predali naprej Heleni. Nikogar ne silim, naj ima otroke pri 20, želeli pa sva pokazati, da je tudi to možno in da se ni treba bati.

Še vedno sem na Instagramu, sledim pa ljudem, za katere vem, da bom ob njih rasla. Načeloma sledim ljudem, ki so mi v navdih. Če bi kakšna oseba objavljala samo popolne stvari, ji verjetno ne bi sledila ali pa bi bila pozorna na ustvarjalne ideje, kako ji to uspeva. Ogromno je mamic s krščanskimi vrednotami, ki dajejo navdih. Morali bi razvejati tudi to sceno in jim dati ceno.

Če pa naju bodo otroci kdaj vprašali, zakaj sva objavljala fotografije, kako jih peljeva z vozičkom, ko na primer sedijo med knjigami ali na snegu, bova lahko vedno povedala: nisi pomanjkljivo ali neprimerno oblečena, na fotografiji se smejiš, svetu sva hotela sporočiti to in to. Zato, da bo otrok razumel, da ni bil uporabljen kot gradivo ali material. Pred vsako objavljeno fotografijo sva se s Kristjanom posvetovala, vedno sem se vprašala, ali bom ob fotografiji mirna tudi čez 20 let.

Kako ste se kot družina s tremi majhnimi otroki pripravljali na veliko noč?
Petra:
Zadala sva si majhne cilje, ki so bili izvedljivi. Velikokrat si “megalomansko” zadam, da bomo imeli eno uro slavljenja, ampak ne gre. Smo pa upodobili simboliko posameznega dne. Nič preveč, ker lahko zaradi preveč dejavnosti hitro postaneš živčen, utrujen. Že davno prej sem si zadala, da ne bom živčna mama, ampak bomo storili, kolikor bomo zmogli. Tradicijo bomo vpeljevali postopoma in ne s prevelikimi cilji.

Kristjan: Trenutno velja, da je manj več.

Petra: Edini moto najinega postnega časa je bila potrpežljivost. Ko kdo od naju pregori, ga drugi spodbudi, naj se gre malo umirit v drug prostor, da lahko zadiha.

Kristjan: Sam postni čas je čas tišine, umiritve, razmišljanja.

Petra: Ko sem bila najstnica, sem rekla, da bom morda kot mama preskočila večerne velikonočne obrede, saj so otroci takrat že utrujeni in bomo imeli svoje obrede. S tem jim dam nekaj, kar si bodo zapomnili. Sedaj so prazniki s predšolskimi otroki po moji zamisli in to mi je strašno všeč.

Čeprav se na koncu veselimo vstajenja, je gotovo težko razložiti, zakaj je moral Jezus umreti. Kako sta hčerkama to predstavila vidva?
Petra:
Eno popoldne prej sem imela ob sebi Sveto pismo, da sem se na to dobro pripravila. Ne grem v podrobno razlago. Povem, da je Jezus za nas umrl na križu in da je po treh dneh vstal. Zaenkrat še ne razlagam podrobnosti o grehih. Razlagam do tam, do koder sprašujeta. Starejša zelo veliko “koplje”.

Kako osmisliti veliko noč, da to ne bo le en dan, ko smo zbrani ob obloženi mizi, ampak bo veselje trajalo še nekaj časa?
Kristjan:
Vsekakor je to praznik veselja, ko nam Jezus pokaže pot v večno življenje, vero v posmrtno življenje. Vsako leto po veliki noči se pokaže potrditev naše vere in to, da se bomo nekoč vsi družili v nebesih.

Petra: Imeti moramo vero v vstajenje, da bomo tudi mi vstali z Jezusom. Ni te strah smrti, veruješ, da se boš srečal s tistimi, ki jih imaš rad. Če jaz verjamem v vstajenje in nebesa, tudi otroci vzamejo zares. Velika noč je praznik naše vere in iz tega lahko črpamo.

Malo je odvisno tudi od tega, s kom si obkrožen in na kakšen način. Tudi na Zoom srečanjih in s prijatelji lahko deliš verske resnice, navdihe in veselje. Vera te mora prevzemati navzven in navznoter. Ogledalo družine so tudi otroci, ki verjetno o našem življenju razlagajo v družbi. Veselje kažemo tudi s tem, da si pomagamo, smo prijazni. Če si dober, iskren, prijazen, lahko Jezusa poneseš v svet.

Kristjan: Precej verske vzgoje je v primarni družini, starši smo kateheti. Trenutno mora vsak sam poskrbeti zase, ne da bomo hodili naokoli in poleg velikonočne novice raznašali še viruse, ampak da bomo našli mir in veselje v sebi.

Tags:
družinaintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Valerija Trček
Starši v tragični nesreči izgubili tri otroke: “Če lahko Je...
2
Matthew Green
Italijanski duhovnik ob svoji 100-letnici somaševal s svojimi šti...
3
CUD W SOKÓŁCE
Marjan Pogačnik
Evharistični čudeži se dogajajo tudi danes. Tu je nekaj zadnjih
4
Filip Veber
“Želim si, da bi vse moje duhovništvo, služenje, delo in da...
5
tamara bizjak
Lojze Grčman
Več kot fotografinja: na porokah je ženinu tudi že zašila gumb in...
6
TERESITA
Ewa Rejman
10-letnica je svoje največje sanje izpolnila tik pred smrtjo
7
NEWBORN,
Silvia Lucchetti
Da bi rešila sinovo življenje, je v nosečnosti odklonila zdravlje...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.