Vsi bi bili radi dobri, ljubeči in potrpežljivi starši. Sanjamo o tem, da nikoli ne bi prizadeli svojih otrok, da ne bi bili do njih nikoli nepošteni. Medtem pa se ne da skriti dejstva, da smo nepopolni in zmotljivi.
V povezavi z otroki, ki jih ljubimo bolj kot same sebe, se včasih hitro zgodi, da eksplodiramo, se ostro odzovemo, zakričimo ali nepravično obsodimo … Vprašajmo se: zakaj izgubimo nadzor nad sabo?
Vzrok za jezo je pogosto utrujenost. Koliko staršev se zaradi lastne izčrpanosti jezi na svoje otroke in pri tem ne varčuje s kričanjem? Ne gre za to, da bi se predali ali izgubili voljo, temveč za to, da prepoznamo svoje omejitve in si rečemo: "Tako ne morem več!"
Namesto da stiskate zobe do trenutka, ko v vas poči, namesto da si vedno znova obljubljate, da boste bolj potrpežljivi (česar se tako ali tako niste zmožni držati, ker je to nemogoče), se raje odkrito soočite s težavo in se je lotite na konkreten način: več spite, priznajte si, da imate preveč dela, znance prosite, da od časa do časa pazijo otroke ipd.
Temelj nepravičnosti lahko predstavlja nemir. Meta je v petem razredu in ima zelo povprečne ocene. Od začetka šolskega leta jo je oče na vse načine mučil in ji ni prizanašal s pritoževanjem in kaznimi. Čutil je, da pretirava, da je nepravičen in da s svojim vedenjem le hromi hčerko, ki se je pred vsakim testom bala, da bo dobila enko (kar se je tudi dejansko zgodilo).
Na koncu pa se je nekega dne zavedel, od kod v njem izhaja vsa ta agresija. Pred tridesetimi leti je sam ponavljal peti razred in ima na to zelo slabe spomine. Bal se je, da bo Meto doletela ista usoda in jo je želel pred tem rešiti.
Ko se je odločil, da ne bo več skrbel, je izginila vsa napetost. Namesto, da bi pritiskal na hčerko, jo je začel potrpežljivo podpirati, kar se je takoj odrazilo tudi v rezultatih v šoli!
Tesnoba in utrujenost se lahko kopičita. Takrat se nam otrok lahko zdi še posebno neznosen in se želimo predati! Ko nastopi taka situacija, se je dobro za trenutek umakniti in za pomoč prositi stare starše, botre ali prijatelje – to vam bo omogočilo, da si malce oddahnete.
Zaradi vseh stvari, ki si jih ne moremo odpustiti, se pogosto kaznujemo, ne da bi se tega zavedali. Običajno so napake, ki nas pri otrocih najbolj razdražijo, tiste, ki jih tudi pri sebi ne sprejemamo. Če želite biti do njih prizanesljivi, morate biti najprej nežni in sočutni do samih sebe. Najpogosteje pa ravnamo ravno obratno: bolj kot smo razdražljivi, bolj nas bremenijo očitki in prezir, kar nas posledično pripelje do še večje agresije.
Odpustiti samemu sebi ne pomeni, da poskušamo upravičiti svoje vedenje ali postanemo samozadovoljni. Nasprotno: bistveno je, da nase pogledamo skozi oči Boga, kot na čudež – neskončno večji od samotnega greha in očitne šibkosti.
Ko nimamo volje, da bi odpustili drugim, se znajdemo v začaranem krogu.
Splošno znano je, da je agresija prisotna, sploh v družinskih odnosih. Edini način, da prekinemo ta peklenski krog, je odpuščanje.
Utrujenost, strah, grenkoba, frustracija … Razlogi, zaradi katerih izgubimo potrpljenje, so številni in pogosto zapleteni. Poprejšnji razmisleki še zdaleč ne izčrpajo tega vprašanja, temveč naj bi bili vabilo, da razmislite o agresiji v nas; če si jo upamo poimenovati in jo predati Božji usmiljeni ljubezni, jo bo on spremenil v prizanesljivost.
Avtorica prispevka je Christine Ponsard.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.
