Poznate stanje hkratnega užitka in žalosti, ko naletite na nekaj, kar je nekdo drug ustvaril, naredil, opravil in je po vašem mnenju popolno? Ko se sladkost tega uspeha meša z grenkim priokusom v naših ustih – ker se občudovanje srečuje z obžalovanjem, da to ni barvita ilustracija naših dosežkov?
Potem pa se začnemo tepsti po glavi, ker "ne znamo uživati v sreči drugih", namesto veselja se pojavi občutek ljubosumja. In takrat je naša mera nesreče polna.
Kot pri vsem, s čimer se želimo ukvarjati v življenju, moramo to najprej … sprejeti. "Ja! V glavi imam primerjalnik." Rekla bi celo, da se je vredno zavedati obstoja še enega dela, ki nastopi pred primerjanjem: to je komentator, ki se ukvarja s presojanjem tega, kar počnemo – neprestano ocenjuje, česa si želimo in česa ne.
Več kot nam ta komentator lahko očita, manj samozavestni smo. Toliko bolj krhka je ne le naša samopodoba, temveč tudi občutek lastne vrednosti. Kako torej živeti pod eno streho z nekom, ki nas ne le neprestano spremlja, temveč tudi nenehno podaja svoje kritične pripombe?
Manj kot imamo v svojem življenju razlogov za ponos in hvaležnost, tem bolj aktiven bo primerjalnik. Da ga torej spravimo v red in preprečimo, da nam še naprej povzroča težave, je vredno najprej poskrbeti za svojo samopodobo.
Veselite se že dejstva, da ste se rodili in živite ter da na svetu ni človeka, ki bi vam bil enak. Resnično, naše dostojanstvo in vrednost nista odvisna od tega, koliko in kaj smo v življenju naredili in koliko še bomo. Naša vrednost je neskončna.
Tako kot je neskončna vrednost osebe, ki se spopada z brezdomstvom in vrednost kraljice Anglije. Vsak človek ima svojo vrednost, ki je ni mogoče opredeliti, lahko pa se zgodi, da izgubi vero vanjo ali pa svoji človečnosti ni dorasel.
Druga stvar, ki jo lahko storimo, je, da preverimo, na kako pomembne potrebe se osredotoča naš primerjalnik. Kot je pisal poljski duhovnik Grzywocz, zavist pomeni, da je nekaj za nas zelo pomembno. Če nekomu zavidamo lepoto – morda hrepenimo po tem, da bi lahko cenili lastno lepoto in jo nato resnično opazili?
Da bi v ogledalu videli nekoga, ki je super in ki ga ljubimo? Nekoga, ki ljubi sebe in je v stiku s tem, kar je v njem živega? Mogoče je to priložnost, da se zaveste svojega odnosa do sebe in slišite ta klic k dobremu, prisrčnemu in toplemu odnosu s seboj.
Morda boste odkrili, da morate poskrbeti za svoje rane s tega področja, da ne bodo več krojile vašega mišljenja o sebi.
Če se ob pogledu na lepo urejeno stanovanje nekoga drugega spopadamo z depresijo, gre morda za hrepenenje po prostoru, redu, možnosti ureditve kakšnega prostora na podlagi lastnih idej? Odlično je, da lahko to potrebo odkrijemo. Že samo njeno poimenovanje nam lahko nudi oporo.
Potem se lahko vprašamo, v kolikšni meri lahko to potrebo vsaj delno uresničimo v svojem življenju. Odkrili pa bomo, da pogosto sploh ne želimo "istega" kot drugi.
Ne želimo diplome z iste univerze, niti psa podobne pasme, niti znanja esperanta, niti enake odeje iz Ikee. Zato je vredno seči globlje in preveriti, kakšno hrepenenje se poraja v nas in želi, da ga opazimo.
Če bomo k sebi pristopili z zavedanjem in radovednostjo, ko se zažene motor primerjanja, bomo izvedeli veliko o sebi. Morda je del naših potreb v takem deficitu in tako zanemarjen, da je skrajni čas, da najdemo prostor zanje in jih začnemo izpolnjevati v harmoniji s samimi seboj.
Ta pristop sprejemanja – povezan z vedno večjim sprejemanjem sebe, z vsem, kar smo, s svojimi močmi in slabostmi – bo poskrbel, da primerjalnik ne bo imel tudi nasprotnega učinka: ne bomo čutili potrebe po primerjanju z drugimi, ki jim gre v naših očeh slabše kot nam, imeli pa bomo željo po pomoči drugim in ustvarjanju sveta, v katerem se vzajemno podpiramo pri uresničevanju našega potenciala.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
