Najprej se moramo vrniti v čas, ko je bila skrinja zaveze narejena. Ko je Mojzes na gori Sinaj prejel deset zapovedi, mu je Bog dejal: “Deni ta pokrov na skrinjo in vanjo deni pričevanje [ali zavezo, tj. dokument zaveze], ki ti ga bom dal. Tam se bom shajal s teboj …”
Mojzes je moral v skrinjo poleg obeh plošč z zapovedmi položiti tudi nekaj mane, s katero jih je Bog hranil v puščavi, in Aronovo palico. Ko je Mojzes postavil shodni šotor, v katerem je bila shranjena skrinja zaveze, se je nad njo spustil oblak, ki je pomenil Božjo navzočnost.
Marija – skrinja nove zaveze
Vse to, kar je bilo v podobi v stari zavezi, se je v polnosti uresničilo pri Mariji. V Jezusu je namreč bila sklenjena nova zaveza med ljudmi in Bogom. Jezusa pa je Devica Marija devet mesecev nosila pod srcem. Jezus je pričevanje, dokaz Božje ljubezni do nas.
V skrinji je bila tudi mana. V 6. poglavju Janezovega evangelija Jezus v t. i. evharističnem govoru pove, da je on resnični, živi kruh, ki je prišel iz nebes. Kdor je ta kruh, nikoli ne bo umrl.
V skrinji je bila Aronova palica. Aron je bil skupaj s svojimi sinovi posvečen za duhovnika v shodnem šotoru. V Pismu Hebrejcem pisec pokaže, da je Jezus edini resnični in pravi veliki duhovnik, v katerem je polnost vsakega duhovništva in od katerega prihaja vsako duhovništvo.
Poleg tega pa sta bili noter tabli z desetimi zapovedmi. Tudi to Jezus preseže, ko pri zadnji večerji postavi novo zapoved ljubezni do bližnjega, po njegovem zgledu. Ljubiti se med seboj, kot nas je Jezus ljubil!
Marija – kraj Božje navzočnosti
Nad skrinjo se je spustil oblak, ki je pomenil Božjo navzočnost. Tudi to se je izpolnilo v Mariji, ki jo je obsenčil Sveti Duh, moč Najvišjega, kakor ji je napovedal nadangel Gabrijel. (Lk 1,35) Srečanje med Gabrijelom in Devico Marijo je čudovit novozavezni odsev prihoda Boga nad svetišče v stari zavezi.
Ko je Marija nato odšla k sorodnici Elizabeti “v mesto na Judovem” (Lk 1,39), najdemo še eno vzporednico. Kralj David je dal skrinjo zaveze pripeljati v Jeruzalem iz Judove dežele in jo nato slovesno s petjem in vzklikanjem sprejel, ko je skrinja prispela v mesto. (2 Sam 6,9-14)
Ko je Marija prišla k Elizabeti, jo je tudi ta sprejela z radostjo in veseljem nad tem, da Mati Odrešenikova pride k njej. Podobne besede ponižnosti izreče tudi kralj David, ko skrinja zaveze prihaja v Jeruzalem.
O tem dogodku pa je zelo pomembne besede zapisal zaslužni papež Benedikt XVI.: “Na neki način lahko rečemo, da je bilo njeno potovanje /…/ prva ‘evharistična procesija’ v zgodovini. Kot živi tabernakelj učlovečenega Boga je Marija skrinja zaveze, v kateri je Gospod obiskal in odrešil svoje ljudstvo. Jezusova navzočnost jo napolni s Svetim Duhom.”
Marija, skrinja zaveze in binkošti
Na dan posvetitve jeruzalemskega templja, ki ga je postavil kralj Salamon, je bilo navzočih 120 duhovnikov (2 Krn 5,11), skrinjo so slovesno prinesli v tempelj (2 Krn 5,7) in ogenj je prišel z neba in použil daritev, ki so jo darovali (2 Krn 7,1).
Na binkoštni praznik se je zbralo 120 učencev (Apd 1,15), Devica Marija pa je že prej skupaj z njimi molila v dvorani zadnje večerje (Apd 1,14) in Sveti Duh je prišel v podobi ognjenih jezikov (Apd 2,3).
