Od otroštva so nas učili moliti k Bogu. Prosili smo ga za različne stvari in da bi rešil vse, kar je zunaj našega dosega. Tako je vsaj pri starših, ki so bili tudi sami vzgojeni v veri in molitvi. Pisali smo na primer pismo Božjemu sinu Jezusu malo pred božičem (poljski običaj).
V pismu smo Boga prosili za vse, kar smo si zaželeli kot božično darilo, nato pa je kmalu prišlo do razočaranja, ko smo na božični dan spoznali, da tega pisma očitno sploh ni prebral, saj smo na koncu dobili povsem druge stvari, ki nas niso prav zelo navdušile …
Od tistega trenutka dalje smo se začeli zavedati, da nam Bog ne da vedno tistega, kar prosimo, ampak le tisto, kar resnično potrebujemo.
Kot odrasli se od samega Jezusa učimo: “Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.” In še naprej si, enako kot v otroštvu, prizadevamo sestavljati seznam svojih potreb, da ga lahko vsake toliko časa predstavimo Bogu.
Frustracija
Ne zavedamo se vedno tistega, kar pozneje reče Jezus o prošnji, iskanju in trkanju. Na tej točki se naša pričakovanja pogosto ne izpolnijo, zato se počutimo razočarani: “Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.” V teh besedah najdemo odgovor in dopolnitev tega, kaj pomeni prositi in iskati.
Sedaj pa predpostavimo, da nam Gospod, ko mu predstavimo seznam naših potreb in ko sliši naše prošnje (kar zagotovo vedno stori), ponudi tisto, kar od njega prosimo. Kaj bi se zgodilo? Kaj moramo storiti s tistimi darili, ki smo jih pridobili z njegovo dobrohotnostjo in sočutjem do nas?
Pomembno se je zavedati, da naš odnos z Gospodom ne more biti odvisen od začasnih potreb, ki jih imamo, saj bi bilo to enako, kot če bi ga pojmovali kot nekakšno trgovino in ne kot našega Očeta, ki želi našo rešitev v Jezusu Kristusu.
Ko skrenemo s poti
Nevarnost takega odnosa se skriva v tem, da podobno kot Izraelci začnemo verjeti, da s posedovanjem obljubljene dežele, teh velikih sanj ljudstva, ne bo več treba spoštovati zaveze, ki so jo sklenili z Bogom, in da bo edina pomembna stvar to, da bi imeli kje živeti, obdelovati zemljo in opazovati svoje otroke, kako odraščajo.
Ko so Izraelci dobili, kar so prosili, so se začeli izgubljati, obračati srce stran od Boga in častiti vse, kar ni bilo Božje.
Ne smemo si domišljati, da je cilj našega odnosa z Njim že izpolnjen, ko dobimo, kar smo prosili. V svojih naukih nas Gospod namreč opominja, da je oskrba z njegove strani vedno ravno pravšnja in da nam je vedno na voljo.
Boga si ne smemo predstavljati kot sredstvo za dosego cilja, ampak kot cilj sam po sebi. On je tisto, kar v življenju resnično potrebujemo
V tem smislu je zelo verjetno, da se bo Gospodova obljuba, tako kot pri Izraelcih, na poti izgubila – ne zato, ker bi nam jo želel odvzeti, marveč zato, ker je pomembno, da ponovno odkrijemo, da niti dežela, niti obljube, niti blagoslov, niti dolgo življenje nimajo pravega smisla, ko se odvrnemo od njegove ljubezni, ki je edina dejansko pomembna resničnost.
Kaj nas Sveto pismo uči
Sveto pismo nas v mnogih pogledih uči, da so Izraelci prav v izgnanstvu, ob izgubi tistega, kar so imeli radi, ob pomoči prerokov znova odkrili potrebo po vrnitvi k Bogu.
Ko spremenimo pomembno v nepogrešljivo in nepogrešljivo v dopolnilo, se Gospod dotakne naše hierarhije vrednot s prečiščevalnimi krizami, ki nam pomagajo, da premislimo o načinu življenja, ki ga imamo.
Če torej izgubimo tisto, za kar prek molitve nestrpno prosimo Boga, je najpomembneje, da razmislimo, zakaj smo nekaj izgubili, kot pa da razmišljamo o vrednosti izgube. Kaj je bilo za nas zares pomembno: ponudnik ali ponudba?
Božji blagoslov ali Bog, ki nam je podelil ta blagoslov? Ene od teh stvari se namreč ne more dobiti, brez da bi si obenem želeli druge. Kdor želi prejeti Božje blagoslove, si mora najprej zaželeti Boga prav zaradi nepredstavljive vrednosti, ki jo ima v našem življenju.
Božja lepota
Vse, kar smo imeli in potem izgubili, je treba ovrednotiti s tega zornega kota, kajti verjetno nas je svetloba, ki jo je izžarevala lepota mnogih stvari, zaslepila, in ravno zato smo izpred oči izgubili Božjo lepoto.
V kolikor iščemo Boga v živih bitjih, se ne moremo zadržati pri lepoti bitij; potrebno je preseči očitno, iti korak dlje in izkusiti lepoto tistega, ki vse naredi lepo.
Ne dopustite, da bi bil vaš odnos z Gospodom odvisen od potreb vašega srca; ne predstavljajte si ga kot avtomat za brezalkoholne pijače, v katerega vstavite kovanec in takoj zatem prejmete, kar ste si zaželeli. Ne iščite samo Gospodovih stvari, temveč Gospoda v določeni stvari.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila portugalska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
