"Nisi moja mama, nisi moj oče!" Stavek, ki ga izreče otrok, ne zadeva le krušnih staršev v strogem pomenu besede. Zgodi se lahko tudi možu samske ženske, ki je priznal njenega otroka za svojega, čeprav ni njegov biološki oče.
Lahko se pripeti soprogu zakonca v primeru vdovstva ali staršem v primeru ponovne poroke po ločitvi, tudi v primeru otrok, ki so se rodili z umetno oploditvijo. Protesta otroka ali upornega najstnika ne smemo jemati kot žaljivko, temveč kot klic.
Treba je poskusiti razumeti, kaj želi s tem provokativnim stavkom povedati. Seveda bo to odvisno od otrokove starosti, družinskega položaja in širšega konteksta ter odnosa, ki ga goji z zadevnim staršem.
Posvojeni otroci so trpeli zaradi zapuščenosti, tudi v primerih, ko jih biološka mati "ni zapustila", temveč jih je obdržala z namenom oddaje v posvojitev. Takšne otroke je zato strah, da bi jih znova zapustili, tudi če se tega strahu ne zavedajo ali ga niso zmožni izraziti.
Zato svoje krušne starše preizkušajo in jih provocirajo, da bi videli, koliko jih imajo v resnici radi. "Ali me boš imel/a rad/a tudi, ko sem nevzdržen in rečem kar koli? Ali bom ne glede na vse še vedno tvoj sin/hči?"
Podobno je z očetom, ki je priznal otroka svoje žene. Otrok želi vedeti, če je "ta oče resnično njegov oče za vedno", če ga ima enako rad kot svoje otroke. Ko otroci svoji mačehi ali očimu rečejo: "Niste moji starši", bi v resnici radi vedno znova slišali: "Smo in vedno bomo."
Če dotični starš ni starš, ampak je soprog zakonca vdovca, mora otrok dobiti dvojno potrditev: "Res je, nisem tvoj starš in ne želim prevzeti mesta tvojega očeta/matere. A čeprav nisem tvoj oče/mati, te imam še vedno zelo rad." Običajno se zgodi, da sirote to posebno vez označijo z vzdevkom in soproga zakonca ne kličejo ne očka ne mami.
Z njim izražajo ljubeč odnos, ki ga imajo do soproga svoje mame ali očeta, hkrati pa spoštujejo svojo navezanost do umrlega očeta ali matere. Seveda se zgodi, da jih zlasti mlajši otroci kličejo tudi "očka" in "mami", vendar bi bilo nepravično in celo kruto, če bi jih silili, da jih tako kličejo, če si tega ne želijo.
Enako, če ne še bolj, velja v primeru ločitve. Zakaj bi od otroka zahtevali, da bi "očka" rekel soprogu svoje mame (čeprav ima ta do otroka lep očetovski odnos), če pa je njegov pravi očka še živ?
Vsekakor je treba otrokovo provokacijo vzeti resno, vendar ne tragično. Pomembno mu je prisluhniti in sprejeti njegovo stisko, razumeti, kaj otrok potrebuje in se ustrezno odzvati. Predvsem se ni dobro jeziti in razburjati ter iz tega delati dramo v slogu: "Kako mi je lahko rekel kaj takega! S čim sem si to zaslužil? Zakaj me zavrača?" ipd.
Kaj ste storili? Imeli ste ga radi in zdaj si tega želi še več in prav ima. Želi biti prepričan, da se sme in se je vredno na vas navezati in da to lahko stori, ne da bi tvegal, da ga boste zapustili.
Pogosto do te opazke pride že ob najmanjšem sporu. Recimo, da svojemu posvojencu ali posvojenki ne dovolite, da bi gledala televizijo ali da bi šla zvečer ven s sošolci ali prijatelji. Takrat bo otrok zinil: "Nimaš mi kaj govoriti, saj nisi moj oče/moja mama!" Ne pustite, da bi vas njihov argument zmedel.
Če otrok potrebuje zagotovilo, da ga imate brezpogojno radi, se mora ta ljubezen izraziti z enakimi vzgojnimi zahtevami kot za vse druge otroke: "Pač, sem tvoj oče/mama in ravno zato ti ne pustim, da bi počel neumnosti, ker te imam preveč rad."
Avtorica prispevka je Christine Ponsard.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
