Naš cilj v življenju ni le to, da preživimo. Izpolnjene se čutimo le, če živimo z vsem srcem. To pa pomeni konkretno delo. Da bi skozi življenje stopali z občutkom lastne vrednosti, moramo premostiti kar nekaj korakov.
Avtorica Brené Brown v knjigi Darovi nepopolnosti govori o tem, da nas do polnosti srca dostikrat ovira neljubezen do sebe, sram, misli na to, kaj bodo rekli drugi in perfekcionizem. Da bi se teh ovir lažje znebili, se moramo oborožiti s pogumom, sočutjem, povezanostjo, ustvarjalnostjo in vero.
Čeprav smo bili mnogi vzgajani v duhu, da je nase treba pozabljati, zdaj vemo, da je ljubezen do sebe nujna. Četudi mislimo, da druge (celo svoje otroke) ljubimo bolj kot sebe, temu ni tako. Pri tem je zgodba enaka kot pri pasivnem kajenju – tisti, ki ljubijo druge bolj kot sebe, škodijo ne le sebi, temveč tudi bližnjim.
Stvar, ki odganja občutek lastne vrednosti, je sram. Sram je po avtoričinih dognanjih boleč občutek ali izkušnja prepričanja, da smo pomanjkljivi in zato nevredni ljubezni in pripadnosti. Moramo se zavedati, da sram izkušamo vsi in da nas je prav vse strah govoriti o sramu. A žal je tako: manj, ko o sramu govorimo, več oblasti ima nad našim življenjem.
Razviti moramo odpornost nanj. Razumeti ga in prepoznati sporočila, ki jih sproža. Kritično preveriti sporočila, ali biti nepopoln res pomeni biti nezadosten. Deliti zgodbe o svojem doživljanju sramu ljudem, ki jim zaupamo, in prositi za tisto, kar potrebujemo.
Do življenja z vsem srcem nas prevečkrat hromi tudi misel na to, kaj si drugi mislijo o nas. V želji po sprejetosti se pretvarjamo, kar je izčrpavajoče. Za pristnost se je treba odločati vsak dan znova, in sicer tako, da krepimo pogum biti nepopolni, postavljati meje in si dovoliti biti ranljivi, vaditi sočutje in se zavedati, da imamo vsi svoje stiske ter močne točke, graditi povezanost in občutek pripadnosti.
Seveda pa trud za izboljšanje samega sebe ni enako kot perfekcionizem. Ta je le poskus, da bi si pridobili odobravanje in sprejetost. Sili nas, da delujemo proti sebi, saj popolnosti ni. Nepopolnost lahko sprejmemo s sočutjem do sebe. Ta ima tri elemente: prijaznost do sebe, priznanje, da se negativne misli o nas samih ne porajajo le meni, temveč vsem drugim, in čuječnost (stanje, ko se ne identificiramo preveč s svojimi mislimi in občutki, tako da nas negativnost ne ujame in odnese).
Poguma ne gre enačiti z junaštvom. Prava definicija poguma je iskreno spregovoriti o tem, kdo smo, kaj občutimo in kakšne so naše izkušnje (dobre in slabe). Vsakič, ko v življenju izberemo pogum, sebi in ljudem okrog sebe izboljšamo življenje in naredimo svet malo pogumnejši.
Enako pomembno kot pogum je sočutje, ki je odnos med dvema, ki sta si enaka. V temi drugih smo lahko prisotni le, če poznamo svojo lastno temo in prepoznamo skupno človeškost. Pravo sočutje ni videti tako, da smo sladki navzven, v sebi pa polni jeze in obsojanja; ko se v nas porajajo občutki, da smo izkoriščani in zlorabljeni.
Kako se izognemo temu? Tako, da nas ni strah postavljati meja in od ljudi zahtevati odgovornost za njihovo vedenje – vendar pa naslavljamo le vedenje, ne njih samih.
Potreba po povezanosti je prirojena. V sodobni dobi se časti mit samozadostnosti, kjer vse "zmoremo sami". To je zgrešeno prepričanje. Zavedati se moramo, da dokler z odprtim srcem ne sprejemamo, nikoli z odprtim srcem ne dajemo.
Da bi v naše življenje prišla radost, moramo opustiti vsakršno primerjanje in uporabiti svojo ustvarjalnost, ki je v vsakomur in krepi smisel in pomen. Treba je opuščati tesnobo prek uvajanja miru in tišine, opuščanja fraze "moral bi" in prek deljenja naših talentov. Vprašajmo se, kaj nas poživlja (in ne, kaj potrebuje svet) ter to udejanjajmo. Znebimo se miselnosti, da moramo biti kul in vedno "obvladani". Igra in ples nista rezervirana le za otroke, zato čim več plešimo, se šalimo in igrajmo.
Avtorica opiše tudi veliko moč vere, ki prinaša upanje, smisel in namen. Človek, ki temelji na duhovnosti, v življenju deluje bolj prožno. V veri najde moč, da opusti strah pred negotovostjo. Enako koristna kot vera pa je tudi hvaležnost. Če jo ozaveščamo, lahko občutimo radost, ki je korak nad srečo. Sreča je namreč povezana z okoliščinami, radost pa je vezana na duha in hvaležnost.
