4 stvari, ki jih boste kot družina zamudili, če nehate obiskovati mašo

Zelo preprosto je najti razloge, zakaj ne bi šli k maši. Celo tako preprosto – če vam jih po kakršnemkoli naključju zmanjka –, da na svetovnem spletu obstajajo številni članki, ankete in pogovorne skupine, v katerih ljudje razkrivajo svoje razloge, zakaj so nehali zahajati v cerkev.

Ti razlogi zajemajo marsikaj: od resnih škandalov med duhovniki do dejstva, da si nekatere župnije drznejo maše obhajati v času dopoldanske malice. Nekateri povedo, da ne verujejo več, drugi da Cerkev ni v skladu z njihovim političnim prepričanjem, ali pa so ob koncu delovnega tedna preprosto preutrujeni.

Ko človek prebira te izgovore, enega za drugim, postajajo vedno manj prepričljivi. Dejstvo je, da ljudje ne hodijo k maši, ker se jim preprosto ne ljubi. Izgovori so dodani pozneje.

Ker je cerkveno občestvo družina, se meni osebno ti izgovori zdijo kot nekakšen uboren poskus, da bi zapustili svojo družino, preprosto zato, ker ta družina pač ni popolna. Lažje je prekiniti stike in obupati nad medsebojnimi odnosi.

Da pa se ne bom le pritoževal nad tem početjem, sem se odločil, da zapišem nekaj razlogov, zakaj je tako pomembno, da se udeležujemo svete maše, predvsem pa zakaj je pomembno, da v cerkev pridejo tudi otroci, čeprav nam prav oni ponujajo na tisoče izgovorov, da bi raje ostali doma.

Zaradi otrok je obisk cerkve seveda precej bolj zapleten. Težave se začnejo že doma, ker nikakor ne morejo najti drugega čevlja. En čevelj od para se vedno zlahka najde; drugi pa običajno prav peklensko nagaja. In to se dogaja vsak teden, vsa družina pa je razdražena, ker že zamuja.

Malčki govorijo ves čas bogoslužnega obreda, postavljajo najrazličnejša vprašanja in so nemirni, z izjemno glasnim šepetom ogovarjajo ljudi okoli sebe. Hitro postanejo lačni, ves čas bi hodili na stranišče. Zdi se, da je celotna izkušnja zanje brez kakršnekoli vrednosti. Zato drži: zlahka upravičimo dejstvo, da z njimi nima smisla hoditi k maši.

Tudi z večjimi otroki je pogosto težko. Najstniki niso vedno najboljše volje in starši svojih otrok ne želijo siliti, da bi hodili k maši, ker nočejo, da bi mladostniki obisk cerkve občutili kot kazen. Znova je lažje, če jih pustijo doma in gredo k maši brez otrok ali pa povsem popustijo in vsa družina nedeljsko jutro preživi v postelji.

Po mojem mnenju gre tu za vprašanje namernosti: Kako želimo živeti? Kakšni ljudje želimo biti? Namesto lažje poti in izgovorov raje skrbno premislimo svoja dejanja. Zakaj bi družina želela obiskovati sveto mašo?

Sam sem bil vedno precej samozavesten človek, vendar opažam, da je to razmeroma redek dar. Razlog za mojo samozavest je, da so me starši kot otroka redno vodili v cerkev in tam sem spoznal, da me je Bog ustvaril z določenim namenom in da ima čudovit načrt za moje življenje.

Jasno je, da delam napake, da dvomim, da sem nezadovoljen s svojimi pomanjkljivostmi, nesrečen zaradi zamujenih priložnosti, toda vedno znova se spomnim, da sem Božji otrok. Želim si, da bi tudi moji otroci imeli podobno vrsto samozavesti.

V Cerkvi sem spoznal, da me je Bog ustvaril zato, ker me ljubi. To je nauk, ki ga ne smemo imeti za samoumevnega. Mnogi ljudje danes tega preprostega dejstva ne razumejo, ker ga nikoli niso slišali. Vem, da je včasih težko imeti rad samega sebe. Vem tudi, da svoje žene in otrok nisem vedno ljubil tako, kot bi si zaslužili.

Toda vsak človek si zasluži biti ljubljen. Ves čas. Zato je Božja ljubezen tako zelo pomembna. Nihče ne bo nikoli uspešen brez stanovitne, prijazne Božje ljubezni, ki nikoli ne mine, in te ljubezni smo vedno, brez izjeme, deležni pri sveti maši.

V cerkvi se nenehno soočam z izzivom osebne rasti. Sam od sebe bi verjetno životaril, preveč prestrašen in utrujen, da bi se lotil česarkoli tako drznega, kot je samoizboljšanje. Pozitivne spodbude, ki jih slišim v cerkvi, pa mi dajo zagon, da si upam sanjati.

V cerkvi slišim, da nekoč lahko celo postanem svetnik. In to počasi začenjam verjeti. To je gotovo izredno zahteven izziv, vendar je moje življenje napolnil s smislom.

Končni razlog, zakaj rad zahajam v cerkev, je dejstvo, da tam spletam tesne vezi z najrazličnejšimi ljudmi iz različnih družbenih okolij, različnih narodnosti in starostnih skupin. To je izkušnja, ki me oblikuje kot človeka in me varuje pred tveganjem, da bi se družil zgolj s peščico vrstnikov, ki razmišljajo tako kot jaz.

Moje življenje je bogatejše zaradi vseh čudovitih ljudi, ki jih srečujem v svoji župniji. Od tega imajo korist tudi moji otroci, njihov pogled je širši, saj se učijo sporazumevati z različnimi vrstami ljudi.

Gotovo bi lahko nadaljeval z naštevanjem razlogov, zakaj se mi obisk domače cerkve zdi tako koristna izkušnja. Zagotovo pa vem, da bi bil brez tega povsem izgubljen in naša družina bi bila precej na slabšem. Ni je nedelje, ko bi si želel biti kjerkoli drugje kakor v naši župnijski cerkvi.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.