Če ste se že kdaj preizkusili v peki kruha in drugih pekovskih izdelkov z drožmi, ste za napotke najverjetneje pokukali v knjigo Drožomanija, ki jo je leta 2017 izdala Korošica Anita Šumer. Da bi njen mož zopet lahko užival kruh, ki ga je moral zaradi zdravstvenih težav iz jedilnika izločiti, je pri peki začela posnemati babičino metodo peke z drožmi. S tem je obudila navado peke kruha, ki je že malo utonila v pozabo. Jezikoslovka po poklicu je tako našla nov hobi, ki je kmalu prerasel v strast in poslanstvo.
V zadnjih letih je peka z drožmi zelo zaživela, o čemer priča prek 9.000 prodanih izvodov Anitine Drožomanije, ki je izšla že v petih tujih jezikih. Nadaljevanje in nadgradnja prve knjige pa je Sladka in slana drožomanija. Anita je prepričana, da bo o tej temi izpod njenega peresa nastalo še kar nekaj knjig. Veseli se vsega, kar še prihaja, ker bo, kot pravi, drožastično. Njene umetnine lahko spremljate na njeni Facebook strani ali Instagram profilu.
Kako se je začela pot mojstrice ustvarjanja z drožmi?
Z ljubeznijo in iz ljubezni. Leta 2012 so pokojnemu možu Sašu odstranili žolčnik in potem ni mogel jesti kruha, pripravljenega s pekovskim kvasom, saj ga je napenjalo, imel je želodčne težave … Ker pa sva bila – še vedno sem – velika kruholjubca, se kruhu nisva mogla odpovedati in sva iskala druge načine peke kruha.
Poizkusila sem vinski kamen, pecilni prašek, sodo bikarbono in mineralno vodo, ampak nič od tega ni dalo kruha, ki bi bil podoben tistemu s pekovskim kvasom. Torej, da je sredica mehka, skorja hrustljava … Če je že bil kruh prvi dan v redu, je bil že naslednji dan malo bolj kompakten in se je drobil.
Nato sem se spomnila, da je moja babica malce drugače pekla kruh in skušala sem jo posnemati. Prihranila je del testa od peke, ga posušila in spravila za naslednjič, ko je spet prišel čas za peko. Običajno je kruh pekla enkrat tedensko v krušni peči. Večer prej, preden je kruh zamesila, je imela veliko leseno nečko, ki jo je napolnila z moko, notri nadrobila suhe droži oz. suh domač kvas, dodala malo vode in soli, vmešala, pokrila, pustila čez noč, zjutraj zamesila in šla na njivo, nato pa prišla domov, naredila hlebčke, jih dala v peharje. Seveda je spet prihranila del testa in ga imela za naslednjič.
Zakaj ravno droži, kaj je pri tem postopku tako posebnega?
Navdušenje z drožomanijo me kar ne izpusti. Zanimiv mi je celoten postopek. Ko zmešaš vodo in moko in vse nekako oživi, v zmesi se naselijo mikroorganizmi in začne brbotati in naraščati. Potem zamesiš testo in si v stiku z njim. Zelo rada ustvarjam in uporabljam dotik.
Potem gledaš, kako testo vzhaja, ga oblikuješ, pustiš vzhajati, ga zarežeš, ko je pripravljen za peko, daš v pečico. Najboljša televizija je, ko sediš pred pečico in gledaš največ akcije v prvih desetih minutah, ko kruh v pečici še vzhaja. To je vedno znova neki čudež narave.
Moka, voda in nekaj soli so edine sestavine, ki jih potrebujemo za njihov nastanek, pa vendar se pri mnogih ponesreči že na začetku. Katere pomembne vidike bi izpostavili, da bi uspelo tudi najbolj neveščim?
Vsekakor priporočam potrpežljivost in vztrajnost, tega nas naučijo droži. Tudi moje prve droži niso uspele. Nisem še znala tako skrbeti zanje, v slovenskem prostoru pa ni bilo nobene literature, s katero bi si lahko pomagala. Zato sem izdala prvo knjigo Drožomanija. V njej sem zapisala vse, kar bi si sama želela vedeti, ko sem začenjala s peko z drožmi.
Za začetek priporočam rženo ali pšenično polnovredno moko, ti dve vrsti sta najbolj živi. Ne glede na to, katero moko uporabljate, naj bo zmes čim bolj gosta in naj ne teče. Potem pa samo potrpežljivo.
Če se nam kaj zakisa, je super, smo na dobri poti, saj to pomeni, da so se mlečnokislinske bakterije že prebudile. Če začne kaj naraščati, je odlično. Včasih se zgodi, da se kaj preveč zakisli. Potem vzamemo samo eno žličko iz zakisane zmesi, jo damo v drug kozarček in hranimo dalje. Droži so strašansko trdožive.
Peka domačega kruha je bila nekoč opravilo, ki ga je obvladala večina gospodinj. Kako pa je danes, kaj opažate na tečajih, ki jih izvajate?
Večinoma se tečajev udeležujejo ženske, se pa seveda najdejo tudi moški, ki jih zagrabi drožomanija in potem navdušeno pečejo. To opažam tudi v svoji spletni družini, Klubu drožomanija, ki je spletno članstvo, namenjeno podpori, svetovanju in izmenjavi receptov. Na delavnicah sem že imela tudi punčke, stare sedem, osem let, tudi fanta podobne starosti. Ena od gospa pa je imela prek 70 let. Nikoli ni prezgodaj ali prepozno za nova znanja.
V času korone sem opazila ogromen porast članstva v Facebook skupini Drožomanija. V mesecu ali dveh se je skupina povečala za 10.000 članov. Vsi so iskali način, kako lahko pečejo kruh, če ni kvasa. V tistem času sem okoli pošiljala tudi svojo družino droži. Do danes sem razposlala več kot 1.000 paketkov Rudla. Takrat sem tudi pripravila prvi spletni tečaj, ker delavnice v živo niso bile mogoče.
Močna je tudi simbolika kruha, saj je bil na mizi tako v vsakdanu kot na pomembne praznike. Bi lahko rekli, da kruh na neki način povezuje zbrane ob mizi?
Zagotovo. Sama pravim tudi, da droži združujejo. Kruh je osnovna dobrina, brez katere si ne znam predstavljati vsakdanjika. Seveda tudi ne praznika, ko se zbere družina, ko si podelijo kruh ali kakšne druge drožaste dobrote.
Seveda pa je kruh tudi čudovito darilo, še posebej okrašen. Vsi se ga razveselijo, na takšnih darilih se nikoli ne nabira prah in vsi komaj čakajo, kdaj bodo dobili kaj podobnega.
Vloga kruha se je skozi leta spremenila. Danes se mu mnogi izogibajo. Kakšen je vaš pogled na to?
Zmernost je ključ, to pa velja za vse reči. Če se ne nažiraš, ne vidim težave, če poješ najboljši kruh z drožmi. Posebej če je dlje časa vzhajan, saj postane lažje prebavljiv, ob daljši fermentaciji se tudi količina glutena deloma razgradi, telo ima možnost, da dostopa do vitaminov in mineralov, ki jih drugače ne bi moglo sprejeti. Če posamezniki nimajo celiakije ali kakšnih drugih intoleranc in preobčutljivosti, kjer vsakršna oblika glutena ni dovoljena, potem ne vidim težav pri uživanju kruha.
Ustvarjanje z drožmi je bil neke vrste vaš in možev skupni projekt. Imeli ste motiv, sedaj pa moža ni več ob vas. Kako nadaljujete?
Ljubezen do Saša je bila gotovo povod k drožomaniji, ustvarjanju. Sašo je vedno dejal, naj nikoli ne pozabim na svoj cilj – naučiti čim več ljudi peči boljši kruh. V predajanju znanja o drožeh sem odkrila svoje poslanstvo in to me žene naprej. Veliko ljudi je še, ki jih želim navdušiti, da prično peči in ustvarjati z drožmi, da bodo na koncu vsi jedli boljši kruh in druge pekovske izdelke.
Kako ste predelovali njegov odhod? Tudi prek kruha, spomina?
Po Saševi smrti oktobra 2019 sem vsak dan pekla. Takrat sem začela pisati tudi drugo knjigo in sem eksperimentirala, preizkušala recepte, hkrati pa podelila nešteto količino drožastih dobrot in na tak način predelala žalost in bolečino ob izgubi.
Od vsake prodane knjige namenite nekaj denarja za dobrodelnost. Zakaj vam je to pomembno?
Od samega začetka, ko sem izdala prvo knjigo Drožomanija, sem dva evra od vsake prodane knjige namenila za terapije punčke Lize s cerebralno paralizo. Ko je knjiga letos izšla v peti izdaji, sem se povezala s Petro Greiner iz Zavoda 13 in gre denar od vsake prodane knjige za otroke s posebnimi potrebami. Z drugo knjigo Slana in sladka drožomanija pa sem se povezala z društvom Humanitarček in sta dva evra namenjena projektu Vida za boljše življenje starostnikov.
Sem mnenja, da če le lahko, pomagajmo, polepšajmo komu dan, teden, mogoče mesec. Ali pa samo en trenutek. Zaradi dveh evrov sama ne bom bogatejša, nekomu pa bodo veliko pomenili.
