Ano Žontar Kristanc mnogi bolj poznajo pod njenim medijskim vzdevkom Ana kuha, po naslovu njene televizijske oddaje, s katero je zaslovela kot amaterska kuharica. Je blogerka, televizijska kuharica, kreatorica prek tri tisočih receptov in avtorica enajstih kuharskih knjig.
Besed ji nikoli ne zmanjka, iz nje izžareva pozitivna energija, ki je, kot pravi, najboljše gonilo za ustvarjanje. V javnosti jo vedno vidimo urejeno, medtem ko je v domačem okolju najraje v udobju trenirke. Uživa v vrtičkanju in v družbi svoje družine, kuhanje pa ji je, čeprav je to postal njen poklic, še vedno v največjo sprostitev.
“Ko nas je mama želela potolažiti, nam je kuhala”
Kuharsko kariero je razvila iz strasti do hrane. “Od nekdaj sem zelo rada jedla. Moja mami je bila mati hrana, ko nas je želela potolažiti, nam je kuhala. Zame je bil najlepši čas, ko so bila praznovanja in je bilo treba pripraviti veliko hrane. Hrana mi je bila vedno nekaj pozitivnega, nikoli pa nisem pomislila, da bi iz tega lahko naredila kaj več.”
Preberite še:
Preprosto, okusno: Pripravite jedi tako, kot so jih pred več kot 100 leti
K temu jo je pravzaprav spodbudil njen sedanji mož Kristjan, ki ji je ob začetku njenega študija prava postavil kuharski blog Ljubezni polna skleda, da je poleg študija imela še nekaj zase.
Kot bi ji bilo usojeno, je med študijem nastopila kriza, od katere je potrebovala odklop in ravno v tistem trenutku je zasledila nagradni natečaj za enotedenski kuharski tečaj v Toskani. “Tri mesece sem tekmovala, od sebe dala okoli 400 receptov in zmagala.” To je bil tisti katapult, ki jo je izstrelil v medijske vode, tam je namreč spoznala medijsko ekipo, ki jo je povabila k snemanju oglasnih spotov in nato v njeno prvo oddajo Ana kuha.
Sanjala o pevski karieri
V smehu sicer prizna, da je kot deklica sanjala o pevski karieri. Prepevala je v pevskem zboru in igrala v vaškem gledališču, čeprav je, ironično, imela veliko tremo pred nastopanjem ter odpor pred kamero in fotoaparatom. Ponudba s televizije ji je bila sprva zelo strašljiva, bolj kot to si je namreč predstavljala, da bi uspela s pisanimi recepti in revijalnimi članki.
Preberite še:
Večerja en, dva, tri ‒ sladici, stari več kot 100 let
“Na prvo snemanje sem v svojem Cliotu pripeljala vse sestavine in stvari, ki sem jih potrebovala, jih znosila v studio. Ko sem se po desetih urah vrnila s snemanja, sem ugotovila, da je moj avto cel dan na parkirišču stal z odprtimi vsemi štirimi vrati. Vse sem pustila v njem, lahko bi nekdo samo sedel vanj in odpeljal,” se spominja stresa ob prvem snemanju. Strahu pred nastopanjem se je zdaj povsem otresla, pred kamero preprosto pozabi na vse. “Vedno si predstavljam, da tam na kavču sedi nekdo, ki mu kuham in razlagam, kaj delam.”
Preberite še:
5 spretnosti, ki jih potrebujemo za uspešno delo v službi
Največji del njene službe sicer predstavlja splet, ta je nenačrtovano v zadnjih dveh, treh letih dobesedno eksplodiral. To delo, pa tudi kuharske knjige, ustvarjata skupaj z možem, ona je avtorica, medtem ko on fotografira, snema, oblikuje, ureja splet. “Se super ujemava in dopolnjujeva, jaz sem glasna in gajstna, on pa taka umirjena duša.”
Čeprav družinsko podjetje utegne vplivati na zakonsko življenje, pravi, da sama s tem nimata težav, sploh ker delo rada in z veseljem opravljata. Hkrati zanju to ni le delo, temveč način življenja. Si pa znata tudi vzeti čas zase. “Imava srečo, da sta najina otroka prva vnuka moževim staršem in ju tako z veseljem vsak konec tedna vzameta za nekaj ur in imava čas samo zase.” Vendar skoraj nikoli ne zavijeta v restavracijo, saj še ni našla prave, kjer bi kuhali zanjo. “Sama najbolje vem, kako slano, kislo si želim. Poleg tega mi zelo težko prodaš njoke, pogrete iz vrečke.”
Štiriletni sin ji že dve leti peče rojstnodnevno torto
V precej večji izziv ji je usklajevanje dela z družinskim življenjem. Porodniškega dopusta ali bolniške ne pozna, starejši sin je bil prva leta bolj ali manj ves čas ob njej, tudi ko je imela dela prek glave. “Ko imaš svoje podjetje, težko rečeš ne, sploh jaz. Konec meseca mora biti neka kalkulacija. Se pa trudim, da ko se vrnemo iz vrtca, da je čas za družinsko življenje in sem z glavo samo z njima.”
V tem času vsak dan skuha tudi kosilo in večerjo, brez toplih obrokov pri njih pač ne gre. Tu sta ji štiriletni Timon in dveletni Liam tudi v veliko pomoč, saj sta bolj ali manj ves čas ob pultu, kjer mešata, valjata, gneteta. “To sem si vedno želela. Nisem ena tistih, ki bi si želela punčke. Moja želja je bila, da bi moji otroci kuhali z menoj. Kar predstavljajte si, kako lahko bosta dobila punco. Kaj je lepšega kot to, da jo bosta očarala s kuho,” se pošali in dodaja, da ji je starejši sin že dvakrat spekel rojstnodnevno torto, oče stehta le sestavine, medtem ko Timon opravi vse drugo. Ob kuhinjskem pultu v družbi mame je sicer odraščala tudi sama, tam se je spletlo največ njunih pogovorov.
Biti mama je Ani daleč najlepša in tudi najpomembnejša vloga v življenju, poleg kuhe si najbolj prizadeva, da bi sinova naučila prijaznosti in spoštovanja. “Vedno jima pravim, da sta lahko navihana, a morata biti prijazna, znati reči hvala. To je največja vrednota, glede tega sem kar stroga. Sicer ju tudi zelo rada cartam.” Najlepši družinski trenutki pa so zanjo tisti popoldnevi, ko so doma na kavču, skupaj pogledajo kakšno risanko ali odigrajo družabno igro.
Kaj jo najbolj potre
Edina stvar, ki jo resnično potre, je, kadar kot mama začuti nemoč, da svojemu otroku ne more pomagati. “Za nami je res težko obdobje, prvorojenec je hud alergik na pršice in dlako, če pride v stik z njimi, močno oteče in dobi madeže po telesu. Eno leto je bil na zelo močnem zdravilu, ki mu je začelo razžirati roke in stopala, ni mogel stopiti na nogo, nič delati z rokami. Od spanja ni bilo nič, za mlajšega sem komaj vedela, da ga imam. Timon je zaradi tega močno omejen, vsi obiski odpadejo, mi ne moremo nikamor. Lani smo najeli avtodom, ga povsem očistili in tako prvič po štirih letih šli na dopust. Letos gremo spet! To je tisto, kar me najbolj potre, sicer se ne dam.”
Preberite še:
Najstnik, ki neznosno trpi, a je v tem našel smisel
Ana je kot mama praktično zrasla na očeh javnosti, o izpostavljanju otrok v medijih sta se z možem pogovorila še pred rojstvom prvega sina in sklenila, da ni napačno, če bodo otroci del te zgodbe. Vendar zelo pazita, kaj in koliko objavljata, ven gre le tisto, o čemer se strinjata in za kar menita, da otrok pozneje ne bo spravilo v zadrego.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Ali veste, kje leži dežela s skrivnostnim imenom Tomanija?
Preberite še:
4 koraki za soočanje z žalostjo in čustveno praznino
Preberite še:
5 navdihujočih navedkov sv. Bernardke o trpljenju in ponižnosti
