V zadnjih desetletjih se župnije srečujejo z upadanjem števila vernikov in pomanjkanjem poklicev. Epidemija novega koronavirusa je župnijsko življenje prestavila na splet, kar je prineslo nove izzive in priložnosti.
Kakšna je prihodnost župnije in kako doseči, da bo spet postala živo središče skupnosti, se je Rok Škrlep v novi oddaji Reflektor pogovarjal z duhovnikom Simonom Potnikom, župnikom pastoralne zveze župnij Slovenj Gradec, ter z Davidom Ahačičem, knjižnim urednikom na Družini.
Za izhodišče so vzeli knjigo Božja prenova Jamesa Mallona, ki se spopada s ključnim vprašanjem: kako prenoviti župnijo, da bi privabljala nove Jezusove učence.
Cerkev doživlja različne krize, v osnovi pa gre za krizo identitete, pravi Mallon. Simon Potnik meni, da je težava v starih paradigmah, ki se kažejo v našem besednjaku. "Laik" pomeni nekoga, ki "ne obvlada", zato mora v župniji vse opraviti duhovnik. To vzbuja tudi povsem nerealna pričakovanja, ali kot je slikovito povedal Simon Potnik: "Niti Bananajam, Superbabica in Tarzan ne dosežejo nič od tega, kar se pričakuje od duhovnika."
Pomanjkanje duhovnih poklicev je bilo vedno prisotno, že Jezus se je pritoževal, da je delavcev malo, a bolj kot veliko župnikov potrebujemo žive pričevalce.
"Kaj je duhovnik – pričevalec in podeljevalec zakramentov, računovodja, menedžer, vrtnar, človek, ki skrbi za spomeniško varstvo?" se duhovito in realno hkrati sprašuje David Ahačič.
Simon Potnik je prepričan, da reševanje starih taktik ne bo prineslo zmage. Kot se je v nogometu spremenila taktika, se mora spreminjati tudi življenje župnije. Navsezadnje ne gre za reševanje župnij, ampak je smisel v tem, da vsak lahko vstopi v živ odnos z Jezusom Kristusom, da lahko v župniji živi svoje poslanstvo.
Potnik vidi težavo v tem, da smo v zadnjih desetletjih za nosilce pastorale postavili mlade in na neki način zlorabili njihovo navdušenje in energijo. To vlogo morajo prevzeti odrasli, ki morajo ustvariti okolje za mlade.
David Ahačič poudarja, da na eni strani potrebujemo več domišljije pri možnostih, kaj lahko v župniji naredimo, kakšne vloge lahko prevzamemo, po drugi strani pa je ključno gostoljubje, odprtost za tiste, ki od zunaj pokažejo zanimanje za krščansko življenje.
Simon Potnik se spominja svojega obiska v župniji Jamesa Mallona v Halifaxu v Kanadi, kjer je doživel, kaj pomeni, da se vsakdo lahko počuti dobrodošlega. Potrebna so vstopna mesta, ki morajo biti prilagojena za oddaljene od Cerkve. Katoliško bogoslužje ima v župniji osrednje mesto, a je namenjeno prepričanim vernikom in je zunanjim v veliki meri nerazumljivo.
Sogovornika sta se dotaknila tudi spletnih prenosov maš. "Spletni prenosi so zasilna rešitev. Ta je dobra, da duhovnik obdrži stik z župljani. Ne verjamem pa, da imajo prenosi v tej podobi prihodnost, ko se bodo ukrepi sproščali. Verjamem pa, da se je koronska Cerkev zavedla, da je veliko sveta in življenja na svetu in da tega prostora Cerkev ne sme pustiti vnemar. Spletni prenos ni vse in ni dovolj, kar mora Cerkev ponuditi na spletu," ugotavlja David.
Simon pa je o tej temi dodal: "To je enako, kot če bi zaljubljencu govoril, da pogovor po telefonu ni poljubljanje. Pa saj to ve vsak! Ker se imata rada, pa si rada pošiljata SMS-e. Nič na svetu ne nadomesti Jezusove smrti in vstajenja. O tem nam sploh ni treba govoriti. Spletne maše nam delajo 'lušte' po pravih mašah. Nekaterim pa pač ne."
David Ahačič vidi svojo župnijo prihodnosti še vedno v klasični, teritorialni obliki, ki pa bo oblikovala več vstopnih točk in se na različne načine povezovala z lokalno skupnostjo.
"Želim si, da župnije ne bi izgubile svojega smisla, ker se je lepo družiti s sosedi, prijatelji, brati, sestrami. Izziv za župnije bo iskanje čim več vstopnih točk za tiste, ki občestvu že pripadamo, in onimi, ki nas morda spremljajo le od zunaj. Kulturna društva, osnovne šole, ustanove lokalne samouprave … Odpiranje in povezovanje navzven, ki bo pokazalo, da je župnija živa in ponuja vsebine, zanimive za vse ljudi, verne in neverne. Drugi korak je odprtost, če bo morda kdo 'od zunaj' prišel pogledat, kaj se pri nas dogaja. Si sploh želimo, da bi k nam kdo prišel od zunaj? Tega se moramo bati," postreže z zanimivim razmišljanjem.
Simon Potnik pa je prepričan, da bodo župnije žive, če bo živa Cerkev. V prihodnost gleda z zaupanjem, saj danes že diši po Cerkvi, ki postavlja izziv temu svetu. Pandemija novega koronavirusa nam je odvzela "odvečne kilograme", zato je ne vidi kot nekaj tragičnega, ampak kot priložnost.
Tudi za selitev vsebin na splet, saj mora župnija, Cerkev, slediti ljudem tja, kjer so. Tak poskus je tudi ta oddaja Reflektorja, zato vas vabimo, da si jo ogledate, kot tudi druge epizode.
