Mete Zajec Bevk se morda spomnite kot nekdanje sodelavke Aleteie. Z možem imata tri otroke, ki so stari sedem, pet ter leto in pol. Najstarejšega sina prvošolca je v preteklem šolskem letu šolala na domu.
Po preteklem letu in dolgih obdobjih šolanja na daljavo imamo vsi starši izkušnjo s tem, najbrž si večina med nami tega ne bi sama izbrala …?
Naj kar takoj zelo jasno povem, da šolati otroka doma ni isto kot šola na daljavo. Tega ne morem dovolj poudariti. ŠND je svobodna in zavestna odločitev staršev. Poudariti moram tudi, da je to privilegij.
ŠND pomeni, da ima starš dobesedno vse vajeti v rokah. O vsem odloča on, prilagaja otrokov urnik, se odloča, kdaj in kako bo razložil kakšno snov … Pri tem ima vso kreativnost in tudi svobodo.
Obstajata sicer dve vrsti mam, ki šolajo na domu. Ene so resnično zelo organizirane, skrbno sledijo kurikulumu, imajo natančen urnik dela. Jaz spadam v tisto drugo kategorijo, ki smo malo bolj “na izi”.
Kakšen dan lahko, denimo, narediš vse predmete, kakšen drug dan pa si vzameš popolnoma prost in se odločiš, da boš namesto šole šel raje z otrokom na izlet ali počel kaj drugega.
Pred začetkom leta sem si prebrala kurikulum in se seznanila s tem, kaj mora otrok konec leta znati. Niti enkrat mi ni učiteljica “diktirala”, kdaj ali kako moram neko snov z otrokom predelati.
Šola na daljavo pa je bila situacija, ki je ni nihče pričakoval, starši nanjo niso bili pripravljeni, poleg tega je urnike “diktiral” učitelj, razrednik. Ogromno je bilo zaslonov pri tem.
ŠND in šola na daljavo sta neprimerljiva. Pa ne pozabimo, da so mame, ki so bile kar naenkrat prisiljene pomagati otrokom pri šolanju na daljavo, poleg tega še delale od doma, bile gospodinje, učiteljice, imele morda svoj posel in tako dalje.
Nič čudnega, da so bili ljudje izgoreli in da so imeli vsega vrh glave. Tako da to sta dve popolnoma različni stvari in res ne bi želela, da se oboje meša.
Odločitev za šolanje na domu ni preprosta. Kaj je pri vaju pretehtalo?
Midva z možem sva se že ob rojstvu prvega otroka odločila, da bom ostala doma. Doma z otroki sem torej sedem let. To si lahko privoščimo in za to sva Bogu hvaležna.
Tako ŠND za nas sploh ni bil noben zahteven prehod, pač pa nekaj naravnega. Vmes sem imela krajšo izkušnjo s službo, ampak sem kaj hitro ugotovila, da je izjemno zahtevno biti hkrati v službi in še z otroki doma.
Živimo v hiši mojih staršev in tudi to je deloma vplivalo na najino odločitev za ŠND, namreč da imam možnost maminega varstva, kadar in če ga potrebujem. Ker nobeden od mlajših otrok ne hodi v vrtec, mi je bila mama letos zelo v pomoč. Ko sva imela s Filipom bolj intenzivno delo za šolo, je šla najmlajša lahko za urico ali dve v varstvo k moji mami.
Kakšna je vaša letošnja izkušnja s ŠND?
Dejstvo je, da otroka za prvi razred ni težko šolati na domu. Da bi morala npr. otroku v sedmem razredu razlagati kakšno zahtevno snov, no, tam bi se že bolj namučila.
Zahteve za prvi razred pa niso hude, tisto minimalno znanje, ki ga mora otrok na koncu izkazati, tako rekoč mimogrede usvoji. Na koncu leta mora opraviti določene izpite, za prvi razred sta to samo slovenski jezik in matematika, v višjih razredih pa je teh izpitov več.
Z izpiti razredničarka (otrok je namreč uradno vpisan v razred na neki šoli, le da ne sedi v šoli pri pouku, pač pa ga starši šolajo doma) preveri, ali je otrok usvojil tiste standarde znanja, ki so nujni za razred, za katerega se je šolal na domu.
Srednji sin, petletnik, je kar poslušal zraven in lahko rečem, da je tudi on že izdelal prvi razred, ker je povsem enako predelal vso snov kot naš prvošolec – čeprav za to seveda ni dobil potrdila.
Naučil se je vse črke, brati, pisati, številke … Bil je tako motiviran, da sta s starejšim bratom imela enake delovne zvezke in reševala enako snov. Imamo tudi izjemno dobro izkušnjo s sinovima učiteljicama, ki sta našo odločitev zelo lepo sprejeli. Vem, da nimajo vsi starši tako dobre izkušnje.
Ali ste vseeno opazili tudi kakšne negativne vidike?
Seveda je v nekih normalnih okoliščinah ŠND lahko videti še bistveno drugače, kot je letos. Zamislila sem si, da bomo šli enkrat tedensko v živalski vrt, pa v muzej, galerijo, na kakšno predstavo …
Potem pa je bilo zaradi lockdowna vse zaprto, zato so nama pri ŠND preostali samo dvorišče, gozd in pa mlakuža za hišo. Pa tudi popoldanskih dejavnosti ni bilo, recimo verouka, skavtov, poleg tega sin zelo rad igra košarko in bi bilo super, če bi ga lahko vozila na treninge. Ta vidik fantovskega druženja pa mu je malo manjkal.
Kajti če je otrok zaradi ŠND malo “zavit v vatko”, so zato obšolske dejavnosti in družba vrstnikov na njih toliko bolj pomembne. Enako pa seveda tudi to, da starši poskrbijo za družbo tako, da se družijo s prijatelji s podobnimi vrednotami in podobno starimi otroki, med katerimi se ustvarijo prijateljstva.
Boste tudi vnaprej otroke šolali na domu?
Kot je treba povedati, da ŠND ni za vsako družino, je treba reči tudi, da ni nujno najboljša rešitev za stalno. Nekateri starši se odločijo in otroke celotno osnovno šolo šolajo na domu.
Nekateri starši pa otroke šolajo na domu leto, dve ali več, ko pa ugotovijo, da ne zmorejo več ali da bi otrok potreboval otroke v razredu za družbo, potem se odločijo za nadaljevanje šolanja v razredu.
Osebno si puščam svobodo, da se bom kdaj pozneje, ko bo otrok v višjih razredih, odločila tudi za klasično obliko šolanja. V prvi triadi verjetno še ne, pozneje pa bomo videli. S prvim razredom ŠND sem tudi malo podaljšala sinovo otroštvo in omilila prehod odhoda v šolo.
Zdi se, da je v zadnjem letu ŠND postalo izjemno popularno. Zakaj mislite, da je tako?
Verjetno so starši z lansko prvo karanteno, ki se je začela marca, in šolanjem na daljavo začeli o šoli malce drugače razmišljati. Pred tem je bilo v Sloveniji približno 300 otrok, ki so se šolali na domu, zdaj jih je dvakrat toliko.
Pokazali so se določeni minusi v sistemu izobraževanja, marsikdo je zaradi sprememb v delovnem okolju dobil tudi to možnost, da bi z novim šolskim letom začel s šolanjem na domu. Zdi pa se mi, da bi naš šolski sistem (prav tako kot zdravstveni) potreboval prenovo.
Kaj porečete na morebiten ugovor, da smo se ženske v sedanjem času vendarle končno osvobodile tega, da bi bile samo ves dan doma z otroki, vi pa to zavestno počnete? Torej nosite ne le predpasnik, ampak ste celo še učiteljica svojim otrokom?
Rekla bi, da sem povsem očitno malo za luno in kot češnjica na torti, da sem še ponosna na to. Preprosto mi je super biti doma, gledati, kako se otroci igrajo, iti z njimi v lov na žabe, preživljati res ves čas z njimi.
Z možem nama je pomembno, da sva otrokom na voljo, in želiva, da so večino dneva z nama. Zato sva ustvarila te pogoje, da bi lahko z njimi preživela kar največ časa in da bi jih res midva vzgajala, ne nekdo drug namesto naju.
V tem sem našla svojo poklicanost. Ta odločitev je bila izmoljena. V danem trenutku čutim, da lahko največ dam svojim otrokom tako, da sem z njimi doma. Dopuščam možnost, da bo čez nekaj let drugače. V tem trenutku pa sem to prepoznala kot klic, kot svojo poklicanost, in čutim, da sem pri tem obilno blagoslovljena.
Zavedam se, da nimam pedagoških kompetenc, s katerimi bi se lahko kosala z učiteljicami. Moja prednost je pač ta, da sem mama. In mamo otroci potrebujejo pravzaprav za vse – za čustveno potrditev, za občutek varnosti, za pohvalo, za objem.
Z nekimi minimalnimi prijemi pa vendarle poskrbim tudi za svoje potrebe. Zjutraj vstanem pred vsemi drugimi, med drugim zato, da imam takrat nekaj miru, da postorim kaj zase v miru …
Dvakrat na teden hodiva z možem skupaj na telovadbo, na poti tja in nazaj se lahko kaj pomeniva. Zvečer grejo otroci kar zgodaj spat, nato imava čas za naju. Kadarkoli pa postane napeto, pa se vedno zatečem k Bogu, po pomoč, nasvet, v njegov objem. Dosti težje bi mi bilo v življenju, če ne bi imela te opore.
