Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Sveti red radi poimenujemo kar mašniško ali duhovniško posvečenje. Vendar ta zakrament obsega več kot to. Sveti red obsega tri stopnje: diakonsko, duhovniško in škofovsko posvečenje.
Pri prejemu posamezne stopnje so možne različne kombinacije. Stalni diakoni prejmejo le prvo stopnjo (diakonsko posvečenje). Duhovniki prejmejo tako diakonsko kot tudi mašniško posvečenje, škofje pa vse tri stopnje.
Vse tri stopnje prejmejo le škofje, za katere pravimo, da imajo polnost duhovništva. Zato lahko škofje opravljajo določene službe in podeljujejo zakramente, ki jih duhovnik ne more, npr. posvečujejo diakone in duhovnike, posvečujejo oltarje in cerkve, delijo sveto birmo ...
Škof je tudi naslednik apostolov. V prvih časih so bili apostoli voditelji posamezne skupnosti, nato so določili in posvetili svoje naslednike, ki so danes škofje. Ker ima polnost duhovništva, je škof voditelj vseh duhovnikov v svoji škofiji. Je njihov pastir, kar ponazarja tudi palica, ki jo prejme ob posvečenju.
Razen nekaterih omenjenih zakramentov lahko duhovnik deli vse ostale zakramente. S pooblastilom ali dovoljenjem škofa lahko podeljuje tudi sveto birmo. Vendar je papež Benedikt XVI. v dokumentu Omnium in mentem (Imeti vse v mislih) posebej poudaril, da sta diakonska in duhovniška služba različni ne le po stopnji, ampak tudi po bistvu.
To pomeni, da so diakoni poklicani in posvečeni za služenje (gr. diakonia). Že v Svetem pismu se beseda diakonia uporablja za tiste, ki so bili posebej dodeljeni skrbi za reveže, uboge in druge ljudi v stiski. Prvotna naloga duhovnika pa je, da oznanja evangelij in deli zakramente.
Pri diakonih ločimo stalne in prehodne diakone. Stalni diakoni so največkrat poročeni moški (lahko so tudi neporočeni), ki so po večletnem usposabljanju in izobraževanju posvečeni za diakone. Poleg tega, kar je tipično za diakone (skrb za uboge, ...) imajo tudi svojo službo in družino. Zato je potrebno, da tudi njihove družine, zlasti pa žene, dajo svoje dovoljenje, da njihov mož postane stalni diakon.
Prehodni diakoni pa so bogoslovci in redovniki, ki so sicer posvečeni v diakone, vendar bodo čez nekaj časa posvečeni v duhovnike. Pomembna razlika je, da diakoni, ki bodo postali duhovniki, obljubijo celibat (redovniki imajo zaobljubo čistosti), da bodo živeli neporočeni in se posvetili le Bogu. Stalni diakoni te obljube ne naredijo, saj so večinoma poročeni in imajo družine.
