Posvetitev duhovnikov se opravi med slovesno sveto mašo, ki jo vodi krajevni škof ordinarij. V Sloveniji imamo čudovito navado, da so duhovniška posvečenja vselej na praznik prvakov apostolov sv. Petra in Pavla (29. 6.) ali v bližini tega praznika. Sam obred posvetitve v sebi skriva kar nekaj čudovitih pomenov.
Po prebranem evangeliju se začne obred posvetitve novih duhovnikov. Takoj po evangeliju diakon ali eden od duhovnikov po imenu pokliče vsakega od kandidatov za posvetitev, ki se predstavi škofu tako, da se mu prikloni. Vsak izmed kandidatov, ko je poklican po imenu, odgovori: "Tukaj sem!", kakor je v Stari zavezi na Božji klic odgovoril mlad deček Samuel.
Nato škof postavi pomembno vprašanje: "Ali veš, da so vredni?" Čeprav je dar duhovniškega poklica in posvečenje milost in dar, ki ga sam po sebi nihče ni vreden, mora kandidat po svojih najboljših močeh v času vzgoje v semenišču rasti in se truditi, da postane vsaj nekoliko vreden te odgovorne službe in poklica.
Nato škof "s pomočjo Gospoda Boga in našega Odrešenika Jezusa Kristusa" izbere kandidate za službo mašnika. Temu sledi homilija.
Po homiliji sledi spraševanje izbranih. Izbrani štirikrat odgovorijo: "Hočem," in petič: "Hočem, z Božjo pomočjo." Tako obljubijo najprej, da bodo zvesti sodelavci škofa, da bodo zvesto oznanjali evangelij in katoliško vero, da bodo še posebej sveto evharistijo in sveto spoved posebej skrbno in pobožno obhajali, da bodo molili za njim zaupane vernike ter nazadnje, da se bodo z Božjo pomočjo Bogu darovali za zveličanje ljudi.
Nato obljubijo pokorščino škofu, zato je pomembno, da obred posvetitve vodi škof ordinarij. Kakšen drug škof naj bi to opravil le, če bi to bilo resnično nujno. Posvetitev duhovnikov namreč na poseben način izraža odnos oče ‒ sin, ki je med duhovniki in škofom.
Nato sledijo litanije vseh svetnikov, polaganje rok in posvetilna molitev. Na bodoče duhovnike položijo roke vsi navzoči duhovniki, ki tudi s tem izrazijo svoje sodelovanje pri posvetitvi in sprejem novih sodelavcev v duhovniške vrste.
Po posvetilni molitvi so novi duhovniki že posvečeni. V znamenje tega prejmejo duhovniško oblačilo. Najprej jim škof naravna štolo na duhovniški način. Ne nosijo je več diagonalno čez ramo, kot jo nosijo diakoni, ampak odslej kot duhovniki.
Prav tako oblečejo tudi mašni plašč, ki še jasneje razlikuje duhovnika od diakona. V tem naj bi tudi bila podobnost z belim oblačilom, ki ga vsak prejme ob krstu. Duhovnik naj bi tako svoj mašni plašč – duhovniško oblačilo v nebesih čistega prinesel pred Boga.
Maziljenje je zelo zgovorna gesta, ki je povezana z vsemi bistvenimi zakramenti. Duhovnikove dlani škof mazili s sveto krizmo, ki je bila posvečena pri krizmeni maši na veliki četrtek. Krizma ima posebno moč neizbrisnega znamenja in posvečevanja.
Posebej zgovorno je, da so maziljene duhovnikove roke, ki bodo odslej vsak dan držale posvečen Kruh in ga delile vernikom. Duhovnik je tako poklican, da svoje roke varuje, pazi, kaj z njimi počne, saj so namenjene za svete stvari.
Zadnje veliko dejanje je izročitev keliha in patene. To sta darova, ki ju bo duhovnik vsak dan prinašal na oltar. Kruh in vino, ki sta delo človeških rok, po njegovih rokah in molitvi postaneta nebeška hrana, Telo in Kri Jezusa Kristusa. Duhovnik je tako poklican, da sam najprej živi iz tega zakramenta, se ob njem krepi in ga deli drugim.
