Po dogodku, ki bi bil zanj skoraj usoden, se je Sandi neustrašno pobral in zaživel “na polno”

Sandi Novak je zgovoren, hudomušen, neposreden, vztrajen in včasih tudi trmast mož. Počasi koraka proti abrahamu. Prihaja z Gorenjskega, nekoč je bil odličen mizar. Vse dokler se mu ni pripetila nesreča. Na levo oko je popolnoma slep, na desno vidi le obrise predmetov ali oseb; pa še to le, če so zelo blizu in je svetloba zelo izrazita.

Oslepel je pri le 32 letih, in to na fantovščini. Skorajšnji mladoporočenec, Sandijev kolega, je bil utrujen. Križ je odložil oziroma naslonil na objekt avtobusne postaje. Po spletu nesrečnih okoliščin pa je križ padel na Sandija, ki je še pred tem omahnil vznak in močno udaril z glavo ob tla. Največja ironija je to, da je križ, ki ga je pokopal pod sabo, izdelal prav Sandi.

Na srečo je bil v družbi nekdo trezen in priseben, poklical je rešilni avtomobil, ki je na mesto srhljivega dogodka prispel v zgolj sedmih minutah. Če ne bi bilo tako, bi se na tistem asfaltu Sandijevo življenje lahko tudi končalo. Sandi Novak je tako doživel svoj križev pot in tudi svojevrstno vstajenje. Prepričan je namreč, da po nesreči živi bistveno bolj polno in lepše kot pred njo. Pravi, da je postal boljši človek.

"Pred poškodbo je moje življenje potekalo v trikotniku delo – gostilna – žur. Ni bilo časa ne za v hribe ne za kaj drugega," se spominja.

V zadnjih letih je tekel. Veliko in na dolge proge. Seveda ne sam, ampak s člani spremljevalno-trenerske ekipe. Tek je Sandi "odkril" v univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča, kjer je bil po nesreči na okrevanju. Hotel je najti ventil za odvečno energijo, ki jo je kopičil v sebi, saj je bil zaradi misli na svojo usodo zelo vzkipljiv in razdražljiv. Počasi je tek postal njegov vsakdanji spremljevalec.

Pretekel je kup maratonov in se udeležil tudi paraolimpijskih iger v Riu pred petimi leti. Tam je zasedel osmo mesto, kar je največji uspeh njegove tekaške kariere, ki jo je tkal 13 let.

S svojima odločnostjo in zagnanostjo je v ekipo, ki mu je pomagala, privabljal vse več prijateljev in strokovnjakov: Primoža Černilca, ki je skrbel za organizacijo in logistiko Sandijevih tekaških podvigov, trenerja Romana Kejžarja, spremljevalca Martina Pintarja in druge. Sandijeva gorečnost je podžgala tudi njih.

Pretekli teden se je Sandijeva aktivna tekaška pot končala. To pa ne pomeni, da ne bo več tekel zase in v dobrodelne namene. Zdaj mu bo ostalo tudi več časa za stezno kegljanje, showdown (namizni tenis za slepe in slabovidne) in predvsem za planinarjenje. Tega obožuje. Jeseni 2019 mu je s prijatelji uspel še posebej imeniten dosežek: povzpel se je na Triglav.

Slovo od Sandijeve aktivne tekaške poti:

Za Sandija Novaka besedi ne zmorem ne obstajata. Za marsikoga predstavlja luč, navdih, svetilnik tistim, ki izgubljajo upanje ali pa tarnajo v coni udobja. "Največje plačilo je nekaj, kar delaš s srcem," je prepričan Sandi, ki si kljub svojim omejitvam želi srčno izbranko in družino.

Osrednji lik naše zgodbe pravi, da si tudi v najlepših sanjah ni predstavljal, kam vse ga bo življenje poneslo in kaj vse bo dosegel. Naj konec tekaškega popotovanje pomeni nov začetek. Naj se sanje in pot nadaljujejo.