Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
čet, 28. oktobra |
Sveta Simon in Juda Tadej
Aleteia logo
home iconŽivljenjski slog
line break icon

“Živim tako življenje kot vsi ostali, le da se po svetu premikam z vozičkom”

Fotografija je last Nina Batagelja.

Katarina Berden - objavljeno 21/06/21

Pogovor s fantom, ki ga invalidski voziček ne ustavlja in ne ovira

Nino Batagelj je večni optimist, ljubitelj življenja in strasten športnik. Končal je študij multimedije, sedaj deluje kot samostojni podjetnik.

Sodeluje z Zavodom Vozim, kjer organizira najrazličnejše projekte in delavnice, načrtuje dogodke, poleg tega je tudi ambasador zdaj že tradicionalnega dobrodelnega teka Wings for life. Sam zase pravi, da ga od drugih razlikuje le njegovo “prevozno sredstvo”: invalidski voziček.

S čim se trenutno ukvarjate?
Sem samozaposlen, zelo tesno sodelujem z Zavodom Vozim in opravljam delo socialnega marketinga, snujem, organiziram in vodim preventivne delavnice. Želimo, da pride pri ljudeh, ki se udeležijo naših delavnic in vidijo naš material, do sprememb vedenja na bolje.

Poleg tega vsake toliko časa vozim kolo ozirom handbike, skočim v vodo, se grem potapljat na dah ali s flašo, s prijatelji igram ragbi. Rekel bi, da živim tako življenje, kot ga živi vsak, razlika je le v tem, da se po svetu premikam z vozičkom in da so moji pripomočki za šport prilagojeni temu, ne bi pa rekel, da sem kaj posebnega.

Kateri od športov vam je najbolj všeč?
Zdaj, ko je poletje in sem lahko malo v gozdu in naravi, je to kolesarjenje, svoje čare ima tudi potapljanje, vsak izmed športov, s katerim sem se ukvarjal, je nekaj posebnega, ne morem pa reči, da je zato ljubši od preostalih.

Vsak me “potegne notri” in se je z njim lepo ukvarjati. Šport tako blagodejno vpliva, lahko je hkrati rekreacija, krepitev zdravja, ventil za stresne situacije, sprostitev, tudi spoznavanje novih ljudi, druženje, odkrivanje novih delov Slovenije.

Katerega športa še niste poskusili, pa bi ga radi?
Vem, da obstaja parabob, to je vse, kar še poznam.

Ste vse drugo že poskusili? 😉
S tem, s čimer bi se rad ukvarjal, se že ukvarjam in iz leta v leto mi je vedno lažje napredovati znotraj teh športov. Poskusil bi pa bungee jumping, tega po poškodbi še nisem.

Nekaj časa ste bili tudi državni prvak v hrbtnem plavanju.
To je bilo pred kar nekaj leti, takrat sem plaval profesionalno, potem pa sem si poškodoval ramo, na vozičku pa so roke pot do svobode, in ko sem videl, kako lahko poškodba zaradi profesionalnega športa ohromi moje vsakdanje življenje, sem raje nehal tako obremenjevati svoje telo in roke.

Ste ambasador dobrodelnega teka Wings for Life, katerega denarni izkupiček je namenjen raziskavam na področju hrbtenjače. Kakšna je vaša naloga?
To pomeni, da vas povabim, da naslednje leto 8. maja tečete z nami, prijave so že odprte. 😉 Že od samega začetka, ko se je Wings for life začel, sem ambasador.

Že pred poškodbo sem sodeloval s podjetjem Red Bull, ki je organizator teka, po poškodbi smo se zopet srečali in nadaljujemo skupno zgodbo. Kot ambasador povem ljudem, da se lahko poškodba hrbtenjače zgodi čisto vsakemu, je trajna in je dobro biti v določenih trenutkih previden in paziti nase.

Ker ste ravno omenili poškodbo, nam lahko poveste, kaj se je zgodilo vam?
Zgodilo se je, da se je žoga med nogometom, ki smo ga igrali ob reki Kolpi, odbila v reko. Jaz sem se odločil, da bom žogo ujel. Bil sem že z gležnji v vodi, samo še odriniti bi se moral in narediti dva zamaha, da bi jo dosegel.

Ko pa sem se odrinil, nisem opazil skale, zadel sem jo z glavo, si zlomil vratni del hrbtenice, poškodoval vratni del hrbtenjače in potem je seveda takoj nastopila tetraplegija, okrevanje po poškodbi, rehabilitacija in nato spoznavanje samega sebe in svojih zmožnosti skozi nadaljnje življenje.

Koliko časa je trajala vaša rehabilitacija?
Dva meseca sem bil v Kliničnem centru in nato še približno pol leta na URI Soča. Tam sem v bistvu šele izvedel, kako zelo je moje telo okvarjeno in koliko stvari se bom moral na novo naučiti.

Z nekimi določenimi znanji prideš od tam, ampak doma se šele začne tista prava rehabilitacija, ko v svojem okolju ugotavljaš, kako se vrniti nazaj v življenje. Jaz sem potreboval približno štiri leta, da sem se vsaj približno vrnil nazaj v življenje.

To ne pomeni, da sem bil le zaprt notri, ampak sem poskušal različne stvari, se prilagajal in potem našel optimalen način. Ves čas poskušaš to in ono, spreminjaš, se učiš.

Torej, da si ustvariš neko stalno rutino?
Tako je. Znova spoznavaš, kaj in kako. Znova opraviš izpit za avto in se ti odpre nov svet, dobiš drugačen voziček in se ti odpre nov svet, se preseliš v pritlično stanovanje in je spet drugače.

Vsi ti majhni koščki se sestavljajo, da usvojiš to veščino, kako živeti s temi mišicami, ki ti še delajo, kako jih uporabljati. Zase moram reči, da mi jih je kar dobro uspelo uporabljati in sem se dobro znašel.

Kako pa je potekala vaša psihična “rehabilitacija”, procesi, skozi katere ste šli, kaj je bilo težko?
Načeloma sem optimist in sem optimistično naravnan do samega življenja, je pa res, da imamo vsi padce in invalidski voziček pri teh padcih ne pomaga, če že, ti še kaj vzpodbudi in še kakšnega več doživiš.

Tako sem rehabilitacijo začel z neko miselnostjo, da ne morem zavrteti časa nazaj, lahko samo to, kar imam, izkoristim tako, kot se najbolje da. Trudil sem se, da me je to čim manj oviralo, vendar je bilo na začetku zelo težko.

Ne veš, kako bi, kaj boš, pri 22 letih se znajdeš na stopnji triletnega otroka, sam se zelo težko prehranjuješ, ker ne znaš držati žlice, težko skrbiš za osebno higieno.

Potrebuješ nekaj časa, da se navadiš in sprejmeš in takrat sem iskal neke majhne cilje, na primer: danes bom poskušal zapreti okno. Naslednji večji cilj, ki sem si ga zadal, je bil, da se samostojno presedem iz postelje na voziček in obratno. Za to sem potreboval približno pol leta in mi je to dalo novo motivacijo. S takimi stvarmi sem se zaposlil.

Torej ste bili sam sebi nekakšen motivator?
Drži. In ko se ti zalomi, moraš samo pomisliti, kje si bil na primer en teden nazaj. Moraš pogledati, koliko si v nekem času uspel napredovati in kje si danes, in se zavedati tega svojega napredka, da te ta potem vleče naprej.

Padci pridejo in takrat sem se naučil, da si res rečem: “Okej, poglej, kaj vse si v življenju naredil, to res ni kar tako!” In potem veš, da boš tudi za to in ono uspel in si lahko postaviš nek načrt.

Vprašati se moraš, kje je problem, je v meni, v mojem dojemanju, je to nekaj, kar lahko rešim? Če pa ne morem rešiti, se pa moram naučiti sprejemati to situacijo.

Vam je nesreča odprla kakšno novo razsežnost? Kaj ste se naučili o sebi?
Predvsem sem se veliko bolje spoznal, svoje fizične sposobnosti, zavedal sem se, česa sem fizično zmožen in s katerim delom telesa, kako sem se pripravljen prilagoditi situacijam.

Zelo sem začel ceniti rutino, neko zavedanje, kako težko je priti do rutine, in da se med vsako rutino zavedam, koliko stvari je pomembnih, da lahko pridem v to rutino in jo opravljam.

In da sem si znal postaviti realne cilje, ki jih lahko izpolniš, so še vseeno visoki in je dobro tudi, da dobiš občutek sreče, ko jih dosežeš, ti pomagajo, da si potem res bolj samozavesten. Hkrati pa je pomembno, da se zavedaš, kje si bil takrat, ko si si jih postavil, ohraniš to skromnost.

Ljudem kar manjka ta skromnost v zavedanju. Saj je prav, da verjameš vase in da veš, česa vse si sposoben, ampak je pa tudi dobro, da imaš zavedanje, kako zelo hitro ti je lahko to onemogočeno. Dobro je tudi, da se zavedamo, da s tem, ko nekaj dosežemo, nismo nič več od drugih. Več si, če nekomu pomagaš, da tudi on nekaj doseže.

Po drugi strani pa veliko ljudi ne verjame, da lahko kaj doseže.
Lahko čakaš, ampak ne vem, koliko dobrega se bo zgodilo, medtem ko čakaš. Fino je, da vzameš v svoje roke, je pa res, da za to potrebuješ nekaj poguma, ker veš, da je potem od tebe odvisno.

Če se nečesa lotiš in ne uspe, si še vseeno nekaj naredil in imaš neko izkušnjo, veliko se naučiš potem za naprej in primerjaš in ugotavljaš, zakaj in kako je šlo narobe. Veliko se da naučiti iz napak.

Imate za konec kakšno misel o motivaciji samega sebe?
Točno to je pomembno, motivator je vsak lahko sam zase. Zunanja okolica lahko vpliva na vse, ampak največ pa dosežeš, če motivacijo najdeš v sebi. Vsem polagam na srce in dušo, da najdejo to svojo iskrico, otroka v sebi, tisto, kar žari, in da začnejo to poslušati, se začnejo spodbujati.

Če bi rad nekaj poskusil, poskusi. Če samo čakaš in razmišljaš o tem, lahko to delaš celo življenje, če pa poskusiš, boš vsaj vedel, pri čem si. Iz poraza se lahko zelo veliko naučiš, lahko tudi odkriješ nekaj novega, ne sme te biti strah poskusiti. Saj imamo tudi pregovor: Poskusiti ni greh.

Tags:
intervjušport invalidov
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Valerija Trček
Rekli so ji, da ne bo nikoli mama, zdaj pa ima pri 35 letih 10 ot...
2
MIRACLE BABIES
Cerith Gardiner
Čudežni dvojčici, ki sta se v maternici skupaj z mamo borili za p...
3
Urška Kolenc
“Kdo bi si mislil, da bom jaz, ki sem bila kot otrok ves čas po b...
4
FAMILY KIDS
Lidia Konar
Izgubila sta sedem otrok. Zdaj jih imata devet – dva na zemlji, o...
5
Nataša Kogej
Premagala raka in čez 12 let povila hčerko: “Zdravniki pravijo, d...
6
Tina Martinec Selan
Slikoviti izleti za krompirjeve počitnice
7
Landen Hoffman
Sarah Robsdotter
6-letnik, ki so ga vrgli z balkona v tretjem nadstropju: “Angeli ...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.