Skromna in nasmejana inženirka slovenskih korenin, ki jo poznamo kot astronavtko pri NASI, je bila pred tem še marsikaj drugega. Ko ni v vesolju, je teta, mehaničarka, športnica, ljubiteljica živali in predvsem Michaelova žena.
Za svoje zasluge in dosežke je prejela častni doktorat in več priznanj, zadnje 17. aprila letos, ko ji je Društvo ASEF (The American Slovenian Education Foundation) podelilo nagrado za življenjsko delo. Ob tej priložnosti je spregovorila o svoji navdihujoči poti.
Sunita Lyn Pandya, po domače Suni, se je rodila leta 1965 v Clevelandu, je tretji otrok Indijca in ameriške Slovenke. "Ko sem bila stara le eno leto, smo se sicer preselili v bližino Bostona, a smo z rednimi obiski sorodnikov v Clevelandu osveževali slovensko kulturo, ki so jo moji starši poskušali ohranjati tudi v Bostonu," pripoveduje.
Njeni najboljši spomini na otroštvo so povezani prav z obiski starih staršev: "Ostajajo mi močne družinske vezi in seveda miza, polna izvrstne hrane, kot so klobase, potica in kava." Poudarja, da je "zelo, zelo, zelo hvaležna" za odraščanje v multikulturni družini, kjer je spoznavala različno hrano, religije, poglede na svet …
Oče znanstvenik je spodbujal razvoj njene naravoslovne, mama pa športne plati, kar jo je zelo zaznamovalo. Tako kot brat in sestra je tekmovala v plavanju, oboževala je živali in želela postati veterinarka.
A po koncu srednje šole je na želeni fakulteti niso sprejeli. Negotova se je vpisala na Ameriško pomorsko akademijo: "Priporočil mi jo je starejši brat. Poznal je moj športni življenjski slog in vedel je, da imam občutek za timsko delo. Dejansko sem bila sprejeta in akademijo sem res vzljubila! Spoznala sem, da so stvari, ki me presegajo. Cilj razreda, cilj vojske, cilj države. Uživala sem, da sem del ekipe, da sem vodena in da vodim. To je bilo resnično dragoceno," se spominja.
Po diplomi iz fizikalnih znanosti ni bila prepričana, kam bi se usmerila. "Odrasla sem kot plavalka in misleč, da bom počela nekaj, kar bo šlo z roko v roki s tem, sem izbrala mornariško potapljanje. Ampak tega mesta nisem dobila ... Na voljo je bilo še eno mesto za letenje – pa sem si rekla: Bom pa poskusila to! Prej tega nikoli nisem počela. Skočila sem v neznano. Želela sem biti 'super kul' in pilotirati reaktivce, a dobila sem helikopter.
In spet, to sem vzljubila! Dobiš priložnosti, za katere sploh ne veš, da nekje čakajo nate. Preprosto jih sprejmeš, zagrabiš in vzljubiš." V več letih uspešnega dela na tem področju je zabeležila nad 3000 ur letenja.
Priložnosti so jo vodile celo do NASE. A ne brez ovinkov: "Ko sem se prvič prijavila, nisem bila izbrana. To so majhni ponižujoči koraki, ovire, s katerimi se soočamo. Sorodniki in prijatelji so mi govorili, naj po magisteriju spet poskusim. Pozneje sem ugotovila, da tu dela veliko ljudi, ki so bili sprejeti po več poskusih. To je samo stvar pravega trenutka … kdaj je čas zate, da si sprejet. Leta 1998 so me izbrali in to je bil izvrsten čas, začetek Mednarodne vesoljske postaje."
Za raziskovalno delo v Rusiji in odpravo z ruskim plovilom se je morala naučiti rusko, saj je tam "vse rusko in se preprosto moraš naučiti". Na svoji prvi odpravi v vesolje je z ekipo postavljala vesoljsko postajo, drugič pa je že delovala kot poveljnica in znanstvenica. Je ena najaktivnejših astronavtk; skupno je do danes v vesolju preživela 322 dni in od tega več kot 50 ur bivala v odprtem vesolju.
O občutku breztežnosti v vesolju
Breztežnost, zmožnost lebdenja je čarobna, je čisto veselje. Spektakularno je! Premikaš se lahko precej hitro, delaš salte, si obrnjen na glavo … Podobno je plavanju, a si kot ptič – ni ti treba odrivati vode. Ko mine nekaj časa, se niti ne spomniš več, kako je hoditi."
Njena prva misija se je zgodila ravno v času bostonskega maratona. "Uvrstila sem se nanj, kar je bil zame velik dosežek. Nisem hotela, da bi to šlo v nič," pojasnjuje. Njena sestra je govorila z direktorjem tekmovanja in predlagali so ji, naj preteče maraton kar v vesolju. In tako je njena kapsula potovala s hitrostjo pet milj na sekundo, Sunita pa je tekla maraton … na tekalni stezi.
"Res sem tekla, kar je v breztežnostnem prostoru tehnično zapleteno. Ne trdim, da je bila pametna poteza, verjetno je bila to ena najbolj neumnih stvari v mojem življenju. Štiri ure in pol sem bila pred kamero … Želela sem si, da bi se steza pokvarila, ker je bilo grozno. Toda kot vsak trmast Slovenec sem vztrajala in pritekla do konca," se nasmehne. Tako je postala prvi človek, ki je pretekel maraton v vesolju.
Sunita uspehe dosega s sodelovanjem. Dobro se zaveda, da sama ne bi prišla daleč. "Iz vesolja se zdi skoraj nemogoče, da ljudje na Zemlji ne bi sodelovali," razmišlja. "Od tam se zdi vsak konflikt trapast. To je naš skupni dom! Ko sem zdaj na Zemlji, me seveda kdo razjezi, ampak vsake toliko moram stopiti korak nazaj in se vprašati, ali je vredno, ter iskati načine, kako bi lahko še bolje sodelovali."
Pri NASI dela z znanstveniki različnih vesoljskih agencij, za kar je resnično hvaležna. V pestrosti kultur in pogledov vidi le prednosti. "Ljudje po vsem svetu imajo iste cilje, ko govorimo o znanstvenih prizadevanjih. Neverjetno, koliko več lahko naredimo, če stopimo skupaj in staknemo glave. Včasih si vodja, včasih slediš. Vsak pozna svojo nalogo in jo kar najbolje opravi," zadovoljno sklene.
Na vprašanje o planetu, kamor bi šla, če ne bi bilo omejitev, ne pomišlja – na Zemljo. Tu so namreč čudoviti kraji, kot je Slovenija. Navdušenja nad deželo prednikov, ki jo je že večkrat obiskala, ne skriva: "Enkratna kultura, čudoviti kraji, polni čudovitih ljudi. V Sloveniji sem se veliko naučila. Je majhno, skrito srce sveta. Nekako si želim, da je ne bi vsi poznali, ker bi nastala prevelika gneča," hudomušno pripomni.
In kaj trenutno počne? Pripravlja se na težko pričakovano tretjo odpravo v vesolje, seveda. "Urim se v potrpežljivosti. Ena od stvari, ki jih učim nečakinjo in nečaka, je potrpežljivost – to je velika krepost. Vse se zgodi ob pravem času."
Prispevek je bil v celoti objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
