Marino Kegl je vrhunski športnik. Najboljši gluhi teniški igralec v Sloveniji. Še več, pred kratkim je na evropskem prvenstvu za gluhe osvojil bronasto kolajno. "Moja pot je težka in strma, a smer je prava," je odločen Prekmurec, ki je globoko ukoreninjen v družino. Nad njegovo kariero še posebej neutrudno bdi oče Darko, ki Marina spremlja na vsakem koraku. Skupaj pa se močno naslanjata tudi na Boga in Marijo.
Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Moj urnik je že leta približno enak, tako da sem se tega ritma že kar dobro navadil in mi ni nič težko. Zjutraj vstanem ob 6:00, ob 8:00 že treniram v Mariboru na matičnem klubu ŽTK, katerega član sem enajsto leto. Odidem domov, kjer ati skuha kosilo, potem pa greva naprej na individualni trening v Mursko Soboto ali kam drugam. Odvisno od tega, kaj imava na programu. Ko je treninga konec, je ura že pet popoldne. Takrat me čaka običajno pranje perila, to je moja zadolžitev doma, sledi pospravljanje in zlaganje. Tudi pospravljanje in čiščenje sta del mojih obveznosti.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Mislim, da nobenega, saj sem čisto preprost fant, brez slabih navad in razvad. Trudim se, da za seboj vedno pospravim. V vsakdanjem življenju želim biti čim manj opazen in čim manj izstopati, vendar me ljudje na cesti kljub temu prepoznavajo. Z vsakim sem prijazen.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Moj najljubši hobi je igranje raznih miselnih računalniških igric. Včasih sem se želel poistovetiti z glavnimi junaki. No, saj je še danes približno tako. Ne vem ... Nekakšno zadovoljstvo ob dosežku.
Ko se v življenju neka vrata zaprejo, se morda odprejo druga ali pa okno. Kaj vam je "dala" gluhota? Kako razmišljate o njej? Se kdaj jezite na svojo usodo? Ali ste morda celo hvaležni za to?
Naše življenje je vnaprej posnet film, kjer vsak igra svojo vlogo. Res je. Ena vrata se zapro, druga se odpro, le pot je treba najti. Kaj mi je gluhota dala? V osnovi mi je gluhota vzela možnost biti enakovreden med teniškimi igralci, ki slišijo, na primer. Tudi v drugih dimenzijah življenja mi je marsikaj onemogočila. To me včasih jezi in tudi prizadene.
Torej se zavedam, da že v osnovi nimam enakih možnosti. Vem pa nekaj; s trdim delom je mogoče marsikaj nadoknaditi, seveda ne vsega, drži pa pregovor, da kjer je volja, tam je pot. Hvaležen sem, da z zdravo miselnostjo in pravim pristopom zmorem hoditi po strmi poti vrhunskega športa.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Moja duhovna hrana sta molitev in vera v Boga.
Kaj konkretno vam v življenju pomeni vera? Kako bi, na primer, mladim utemeljili, zakaj je dobro spoštovati zapovedi, prejemati zakramente, živeti po vesti?
Vera mi pomeni notranji mir, silo, ki me žene naprej. Srečanje z Bogom presega meje človeškega razuma. Predajam se v Njegove roke, naj se zgodi Njegova volja. Kaže mi pravo pot. Krščanska vera ne uči nič slabega, zapovedi so naša luč, to bi moralo biti vodilo vsem. Vernim in nevernim. Imam opravljene prve tri zakramente uvajanja; sveti krst, sveto obhajilo in sveto birmo. Če živiš po krščanskih naukih, živiš po vesti, živiš svoboden.
Radi častite tudi Marijo. Kaj vam to pomeni?
Marija je Mati Božja. Že zaradi tega je češčena. Najraje imam medžugorsko Marijo, tam sem na svoje oči videl, kakšno moč dobijo ljudje v njeni bližini. Nikoli ne bom pozabil neke ženske, ki so jo pripeljali na invalidskem vozičku in je nekaj metrov pred kipom Marije vstala z njega in s težkimi in okornimi koraki sama šla proti njemu. In zmogla!
Katera zmaga je bila za vas najdragocenejša in zakaj.
Težko bi izpostavil kako zmago. Vse moje zmage, ki sem jih dosegel, ko sem dal vse od sebe, so dragocene. Nasprotnikov se ne bojim, jih pa spoštujem. Tenis je živa, dinamična igra, kjer nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi v naslednjem trenutku.
Bronasta kolajna kot zlata
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Sočutje, spoštovanje in ljubezen. Če gledam povprečno, smo družba, ki prenese vse, razen uspeha drugega, medtem ko posameznik za svojega ne naredi ničesar. Vsak preveč gleda nase, premalo se zavedamo svoje majhnosti in minljivosti. Sam velikokrat darujem pomoči potrebnim. Pa sam nimam nekega izobilja, sem pa notranje izpolnjen.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Malo pred maturo, leta 2015, se mi je pokvaril sprejemnik polževega vsadka, ki je vstavljen v glavo. Maturo sem zato opravljal popolnoma gluh. To je bila ena najtežjih preizkušenj v mojem življenju. Uspelo mi je!
Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Moja največja želja je zdravje. Če bom zdrav, bom lahko treniral, če bom treniral, mi bo uspelo!
