Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Tor, 11. maja |
Sveti Ignacij Lakonijski
home iconŽivljenjski slog
line break icon

“Ko se držiš načela happy wife, happy life, je vse lepše”

Fotografija je last Igorja Adamiča.

Lojze Grčman - objavljeno 30/04/21

Moške skrivnosti: Ko si Igor nadene cilinder in frak, postane Josip

Igor Adamič je bil nekoč novinar in urednik, nato je deloval v marketinških sferah, danes z ženo Simono, s katero sta par že več kot 25 let, vodita trgovino z materialom za ustvarjanje Pri levčku. Štiričlanska družina si je dom ustvarila v vasici blizu Jurčičeve Muljave, kjer Igor med drugim režira predstave lokalne gledališke skupine. In ne le to, v Jurčiča se prelevi tudi sam!

Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Z leti in izkušnjami se znaš prilagoditi situaciji in iz vsega potegniti najboljše. Trudim se peljati to barko življenja čim manj stresno in obremenjujoče. Ko obveznosti spremeniš v izzive, ne predstavljajo več bremena, temveč življenjski slog, pa naj bo to služba ali družina. Odločitve sprejemam tako, da predstavljajo v dani situaciji največje zadovoljstvo zame in družino.

Kako razvajate svojo ženo?
Hm … Mogoče bi bilo to bolje vprašati njo. Nikoli nisem bil kakšen mojster presenečenj. Mislim, da so potrebna drobna dejanja, ki jih narediš namesto ali za drugega, pa jih niti ne zaznaš kot razvajanje, pa vseeno zelo polepšajo trenutke.

Ko npr. vstaneš od mize in greš po sol, vodo, nož za meso; ko vstaneš izpred televizorja in greš po čokolado zanjo; ko po kosilu skuhaš kavo in jo prineseš v pisarno; ko zaliješ rože na oknu ali prineseš vodo v vedrih na vrt; ko greš v klet v shrambo po paradižnikovo omako ali v soboto zjutraj na tešče “preštihaš” vrt, da gre lahko žena takoj po zajtrku flancat solato. Ko se držiš načela Happy wife, happy life (Srečna žena, srečno življenje, op. ur.), je vse lepše.

Z ženo sta par že več kot 25 let. Kaj ugotavljata, kako se je odnos v tem času spremenil, napredoval?
Ljudje se spreminjamo. V četrt stoletja se zgodi marsikaj. Dobro je, če se partnerja spreminjata skupaj ali pa vsaj v smeri, da drug drugega ne ovirata pri doseganju pričakovanj ali ciljev.

Konec koncev je zakon partnerski odnos, kjer morata dva dosegati kompromise. Dokler imaš občutek, da gre za kompromise, odnos napreduje. Ko dobiš občutek, da gre za nabiranje zmag, postane zakon tekma. V tekmi pa ni partnerjev, temveč je vedno eden poraženec. To pa spodbuja negativna čustva ter nezaupanje. Mislim, da sta zaupanje in pogovor glavni vrlini, ki ju morata partnerja skozi čas razvijati.

Prav tako zakon ne sme postati trgovina, v smislu: jaz sem naredil to in to, zdaj pa daj ti tisto in tisto. Kljub temu pa morata partnerja imeti občutek, da je prispevek v zakonu uravnotežen, saj si na nekem področju boljši ti, na drugem pa jaz.

Zakaj bi moral vsak od partnerjev kuhati isto število dni v mesecu, če sicer eden raje lika perilo, kuhanje mu je breme, drugemu pa ravno obratno. Če se uspeta dogovoriti za kompromis, lahko delata oba z veseljem, pa še občutek enakopravnosti je dosežen.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Predvsem tiste, slabe poskusim rušiti. Rad kuham – vsak dan. Tudi ko “žarimo”, pripravim večino sestavin sam in ne vržem samo mesa na žar. Nimam težav z gospodinjskimi opravili. Ko so bili otroci majhni, so bile pravljice, spalne urice, kopanje in ostalo v moji domeni.

Uživam v rekreaciji, vendar me televizijski športi ne privlačijo, prav tako ne video igre. Avto mi predstavlja le prevozno sredstvo od točke A do B.

Imam pa občutek, da kljub zavestnim poskusom rušenja stereotipov, javnega mnenja ne moremo spremeniti. Zadnji dokaz so bili plakati, ki so zelo nazorno pokazali razliko med materinim in očetovim znamenjem. Ob takih negativnih občutkih kar nekako izgubiš voljo do rušenja stereotipov. Imam pa občutek, da materam tudi pogosto popustijo živci, vendar se ti izbruhi drugače “zapakirajo”.

Leto 2021 je ob 140-letnici njegove smrti posvečeno pisatelju Josipu Jurčiču. Ne le da prihajate iz njegovih krajev, ga odlično poznate in sodelujete v skupini, ki uprizarja njegove igre, celo vi ga upodabljate, in to že več let. V katerih okoliščinah to najraje počnete? Kako se pripravite? Ste veliko študirali njegov značaj in delovanje?
Jurčič nas spremlja na vsakem koraku. Je naš sopotnik. Muljavi je vdihnil prav poseben pečat, zato se ga radi spominjamo na različnih slovesnostih in dogodkih. Prav poseben čar imajo igre v Letnem gledališču v naravnem amfiteatru pod Jurčičevo domačijo, ki jih že več desetletij uprizarjamo vsako poletje konec junija in v začetku julija.

Takrat z Jurčičem zadihajo vsi Muljavci in okoliški vaščani. Jurčič nas takrat še dodatno poveže. Takrat se v dolinici pod Jurčičevo domačijo zgodijo ljubezenski zapleti, hudomušne dogodivščine, čisto pravi boji … Takrat oživijo junaki, ki so se rodili v domišljiji prvega slovenskega romanopisca.

Je pa uprizoritev igre v gledališču pod zvezdami velik zalogaj. Tako organizacijski kot finančni. Ekipa je velika med 40 in 60 ljudi, od najmlajših otrok do najstarejših vaščanov.

Utrinki Igorjevega gledališkega udejstvovanja:

Kdo vas najpogosteje pocuka za rokav za sebek? Tudi znane osebnosti?
Ko se preoblečem v Jurčiča, se mi zdi, da to nisem več jaz. Kar naenkrat je vsa pozornost usmerjena vame. Na to sem se moral kar navaditi. Sploh na to, da bi se vsi radi fotkali z mano. Da bi lahko uprizoril Jurčiča, je domislica naše dolgoletne režiserke Tatjane Lampret. Brez nje pravzaprav ne bi bil Jurčič. Ona me je tudi sicer navdušila nad Jurčičem. Obleka, rutka okoli vratu, brki, brada in cilinder.

Ko sem se prvič oblekel, sem bil kar navdušen. Vendar lik ni samo obleka. Je mnogo več. Ko smo ugotovili, da to ne bo samo muha enodnevnica, sem se kar poglobil v lik. Pomemben je vsak njegov gib, kako govori, kako se pokloni in kako pozdravi s cilindrom. Kako stoji, kako se premika, predvsem pa, kako in kaj govori.

Katera je bila najbolj nepozabna predstava, ki ste jo režirali v letnem gledališču na Muljavi ali pa v njej kako drugače sodelovali?
Moj režijski debi je bila predstava Tihotapec. Poleg Rokovnjačev ena meni ljubših Jurčičevih knjig. Napeta pripoved govori o življenju tihotapcev, ki čez Gorjance prenašajo tobak čez slovensko-hrvaško mejo. Pritegnila me je zato, ker je bilo v njej ogromno akcije in pretepov; izziv pa nam je predstavljalo to, kako te pretepe izpeljati brez vidnih in trajnih poškodb igralcev.

Sicer pa je vsaka predstava, v katerih sem igral, predstavljala precejšen izziv, pa tudi zadovoljstvo. Kajti ni ga lepšega kot stopiti pred polno dolino gledalcev – tudi več kot 1000 naenkrat smo jih imeli – in vsi čakajo, kaj jim boš povedal.

Kaj vam pomeni igranje orgel v cerkvi in ali  se vam je kdaj s tem v zvezi pripetil kak hudomušen, zabaven dogodek?
V čudoviti muljavski cerkvi igram že od 11. leta. Se mi zdi, da se je zgodilo bolj kot ne slučajno. Sicer prihajam iz pevske družine. Oče še vedno poje, mama je zborovodkinja, sestra se tudi odlično znajde z glasom, jaz pa sem že od 6. leta hodil v glasbeno šolo.

Kot član pevske družine sem torej hodil na kor od malih nog. Neko nedeljo organista Boštjana ni bilo in tik pred zvončkom me hitro posadijo na stol, češ, tole zaigraj. In sem zaigral, Boštjana pa ni bilo niti naslednjo nedeljo, zato igram še danes.

Otroke radi uvajate v domača opravila. Kakšen je odziv? 
Mislim, da kar pozitiven, ker jim zaupam naloge, kjer morajo premisliti, kako bodo nekaj naredili. Težave rešujemo sproti, za opravljeno delo so pohvaljeni, na rezultat pa ponosni.

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Tek – sam s svojimi mislimi, v miru premelješ zadeve celotnega dneva in narediš načrt za naprej. Pa tudi igranje klavirja, gledališče, kuhanje …

Očetovstvo me izpolnjuje, ker …

  • se veliko smejim;
  • se znam bolje organizirati;
  • mi nikoli ni dolgčas;
  • se ponovno učim tisto, kar sem že pozabil;
  • rad delim nasvete in se vsaj nekdo dela, da jih upošteva. 😊

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.

  • Občutka za skupnost; vse preveč je v ospredje postavljeno posameznikovo ugodje, čeprav smo lahko močni le kot skupnost;
  • Skrbi za naravo; ne moremo iz svoje – posameznikove – cone ugodja;
  • Odgovornosti.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Rojstvo prvega otroka je najbolj prijetna in hkrati najbolj pretresljiva izkušnja. Dobiš v roke živo bitje brez kakšrnih koli navodil za uporabo. Čista impro liga.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Mislim, da je tek tisto, kjer se najbolje počutim, se sprostim in napolnim. Za osebno rast pa je potrebno še kaj drugega. Veliko časa sem premišljeval tudi, kako izkoristiti čas, ki ga nekoristno preživimo v avtomobilu; nato sem odkril audio knjige in izobraževalne tečaje. Tako sem iz nečesa totalno neproduktivnega, kot je vožnja z avtomobilom, naredil čas in prostor, kjer se lahko izpopolnjujem.

Vaša največja osebna in družinska želja/cilj za prihodnost?
Želja je kar nekaj, tako na osebnem kot poslovnem področju. Pa menda se ne uresničijo, če jih poveš na glas, zato mogoče o tem naslednjič, ko bo katera že realizirana.

Tags:
Moške skrivnosti
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
MARTIN GOLOB
Martin Golob
Kaj pa župnik ve o poroki? A tudi jaz sem se enkrat počutil podob...
2
BABY GIRL
Barbara Oprčkal
10 manj pogostih imen za deklico, če jo želite poimenovati po Mar...
3
Lojze Grčman
Njen sin pravi, da si je protikoronske ukrepe gotovo izmislil nek...
4
ANJA KLANČAR WRITER
Barbara Oprčkal
Najprej si je življenje vzela mama, nato še oče. To je Anjina zgo...
5
Valerija Trček
Neža in Peter: “Ne bova jokala in žalovala za otrokom, ko j...
6
MARTINA JUDEŽ
Urška Kolenc
“Danes sva ponosna, da imava veliko družino: tri otroke na ...
7
Urška Leskovšek
Pozabljen kraj v Benečiji, kjer se je prikazovala Marija in govor...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.