Izidor Završnik je slovenski duhovnik, ki je kot sveti Maksimilijan Kolbe dal svoje življenje za bližnjega.
Slovenski duhovnik Izidor Završnik je Jezusove besede, da nihče nima večje ljubezni kakor tisti, ki da svoje življenje za svoje prijatelje (Jn 15,13), enako kot Maksimiljan Kolbe vzel zares.
Izidor se je rodil 4. aprila 1917 v župniji sv. Jurij ob Taboru. Kmalu se je družina preselila na Gomilsko, Izidor pa je po osnovni šoli odšel v Maribor, kjer je bil gojenec dijaškega semenišča. Po maturi na klasični gimnaziji je vstopil v bogoslovje in se vpisal na Visoko teološko šolo v Mariboru.
Bil je skromen, vesel in izredno nadarjen fant, ki je šolske obveznosti zgledno opravljal. Tudi v bogoslovju so ga cenili kot zglednega in zelo pobožnega bogoslovca. Rad je slikal in se udejstvoval na pesniškem področju.
Zaradi političnih okoliščin je leta 1941 škof Tomažič sklenil diakonom podeliti mašniško posvečenje kar na cvetno nedeljo, a je Izidor zaradi operacije mašniško posvečenje prejel 11. maja in nato naslednji dan brez zunanjih slovesnosti v domači župniji na Gomilskem obhajal novo mašo.
Kot mlada duhovnika Izidor Završnik in Franc Puncer še nista bila na okupatorjevih seznamih za izgon, zato sta lahko še nekaj časa delovala kar v Izidorjevi domači župniji. Kljub nenehni grožnji izselitve sta mlada duhovnika požrtvovalno delovala med ljudmi.
Puncer pričuje, da so bili ljudje navezani na duhovnika in zakramente in so k spovedi prihajali od blizu in daleč. Kljub spodbudam, naj se umakneta pred okupatorjem, je Izidor vztrajal in ostal kot duhovnik aktiven vse do konca.
Izidor je mnogim, ki so se želeli umakniti na italijansko stran, izdelal dovolilnico, kar ga je nazadnje pokopalo, saj ga je najverjetneje nekdo izdal Nemcem, ki so ga 6. januarja 1942 aretirali in zaprli. Po praznični sveti maši na Gomilskem ga je v zakristiji pričakal gestapovec, ki ga je aretiral.
Zaprli so ga v zloglasni zapor Stari pisker, kjer so ga zasliševali in mučili. Pričevanja navajajo imena treh gestapovcev (Kolman, Wiegele in Niederberger), ki so najbolj izstopali po krutosti mučenja. Po nekaj mesecih krutega mučenja je bil Izidor pogojno izpuščen iz zapora. Kljub prošnjam se ni umaknil, ampak se je lotil pastoralnega dela na župniji.
Ker gestapovcem ni prijavljal ljudi, so ga jeseni 1942 znova zaprli v Stari pisker in mučili na mnoge krute načine. 1943 so ga iz celjskih zaporov preselili v Maribor, kjer sta ga na pustni torek zadnjič obiskala oče in sestra Anica.
Na pepelnično sredo 1943 so na dvorišču zapora postrojili kaznjence in izbrali 25 izmed njih, da bi jih ustrelili. Za smrt so določili tudi Franca Žvana, takrat še mladega moškega. Izidor, ki je stal poleg njega, mu je dejal, da ima pred seboj vse življenje, in pogumno stopil na njegovo mesto. Istega dne so ga ustrelili.
Franc Žvan, ki je pozneje uspel pobegniti iz zapora, se je poročil z Olgo, ki je v pričevanju povedala, da ji je mož kmalu po poroki zaupal zgodbo o svojem preživetju, kako je duhovnik pogumno stopil na njegovo mesto in odšel v smrt namesto njega. Franc Žvan je umrl leta 1997.
Izidor je bil edini duhovnik, ki je bil kot talec ustreljen v mariborskih zaporih, zato o njegovem mučeništvu ni dvomov. Kot je dejal škof Stanislav Lipovšek, je iz tega časa tudi mnogo drugih junaških duhovnikov, ki so kot Izidor dali svoje življenje za Kristusa.
