Mala Benedetta ni videla, ni hodila in ni govorila. To je zgodba o deklici, ki so jo zaupali v varstvo Eleni in Andreu, ki sta bila njena starša do njenega odhoda v nebesa. Kaj lahko deklica s hudimi okvarami – delno anencefalijo in kompleksnim hidrocefalusom – podari svetu? Morda bi kdo odgovoril, da malo ali nič. Toda Benedetta je odprla srca svoje družine in vseh ljudi, ki so jo spoznali.
Elena in Andreo sta poročena 20 let, kot par pa sta začela hoditi pri 16 letih. Kmalu po poroki leta 2000 se jima je rodila Sara. Tri mesecu po njenem rojstvu sta se udeležila tečaja za rejnike, ki so otroke v družino sprejeli za določeno obdobje, dokler se njihove primarne družine niso postavile na noge.
"Tako smo začeli sodelovati s kliniko Latisana. Bil je pomemben trenutek, da smo se kot družina pripravili na dobrodošlico otrokom in poglobljeno spoznali svoje prednosti in omejitve – midva kot par, kot družina in kot posamezniki." Po rojstvu Marca, drugega otroka, sta Elena in Andreo v rejništvo prvič sprejela otroka. Nato se jima je rodila še hčerka Chiara.
Kljub otroškemu veselju jima je nekaj manjkalo in priključila sta se skupnosti papeža Janeza XXXIII. "Jezusa sva želela popolnoma vključiti v svoje življenje." Takrat je na povsem nepričakovan način v njihova življenja prišla Benedetta.
"Gospod ima skrivnostne poti. Med eno od takšnih poti sva srečala ljudi, ki so jo imeli radi in so zanjo iskali primerno družino. Bila je poseben otrok z napovedano kratko in negotovo prihodnostjo. Trpela je zaradi delne anencefalije in zapletene hidrocefalije. Benedetta ni videla, ni govorila, ni hodila, jedla je s pomočjo cevke, zaradi značilne sploščene oblike glave je ves čas ležala. A v naših očeh je bila čudovita."
Starši so dve leti staro in hudo bolno deklico zapustili. Ko sta Elena in Andreo dobila klic iz Rima, sta se takoj pogovorila. "Vedela sva, da bi šlo samo za dejanje strahu, če bi prošnjo zavrnila. Tako sva sprejela izziv."
Tistega dne, ko sta jo spoznala, sta šla z možem v bolnišnico Gemelli v Rim, kjer je bila deklica hospitalizirana. Sprejela ju je ekipa zdravnikov, ki jima je začela pojasnjevati Benedettine težave. "V nekem trenutku sem prekinila zdravnika in rekla: 'Če iščete zdravstveno osebje, to nisva midva. Če iščete družino zanjo, pa sva na voljo.' Zdravnik je zaprl mapo, pogledal svoje kolege, mene in moža in rekel: 'Našli smo družino za Benedetto.'"
V štirih letih, ko je živela z njimi, je bila deklica pravi čudež življenja. Sara, Marco in Chiara se niso obremenjevali z njenimi pomanjkljivostmi, ampak so jo imeli resnično radi. "Benedetta je morala izpolniti svoje poslanstvo za nas in za tiste, ki so jo spoznali. Zdelo se nam je, da izbira ljudi, ki jim bo pokazala svoje trpljenje. Najtežje je bilo gledati in biti nemočen zaradi njenega trpljenja."
Elena in Andreo sta čutila božjo milost v podpori svojih družin, delodajalcev, članov skupnosti in župnije. Benedetta je bila v tistem času na obisku pri papežu Benediktu XVI., ki jo je pokrižal in dejal, da bo vedno blagoslovljena deklica.
Presenetljivo je bilo, da je k njim domov prihajalo veliko mladih, ki so želeli biti vsaj za trenutek ob Benedetti. "Mladi so bili največja nežnost, ki nam jo je dal Gospod. Presenečenje je bilo, ko so prišli k nam in ostali pri Benedetti. Čeprav so bili soočeni z njeno hudo invalidnostjo, se niso ustavili ali se ustrašili."
Decembra 2015 sta Elena in Andreo praznovala 15. obletnico poroke in imeli so zabavo, da bi se zahvalili Gospodu in vsem, ki so jim takrat pomagali in molili zanje. Benedetta že takrat ni bila videti dobro in od takrat se je njeno bolezensko stanje nenehno slabšalo. "16. januarja, na njen rojstni dan, nisem želela posebej praznovati, vendar so otroci vse organizirali z besedami: 'Dokler je Benedetta z nami, bomo praznovali z njo.' Zame je bil težek dan, a tudi poln številnih milosti. Ves dan smo imeli hišo natrpano s prijatelji, starimi starši in strici, zvečer pa so se mladi zahvalili za njeno življenje s češčenjem Najsvetejšega."
7. februarja 2016, ko je v Italiji potekal shod za življenje, je Benedetta umrla. Počakala je, da jo še zadnjič objamejo bratec in sestrica in se nato ob 22.30 prepustila materinemu naročju, v katerem je umrla.
"Ne zanikam, da sem se v nedeljo zjutraj nekoliko razjezila. Kako lahko v dneh za življenje gledam hčerko, kako umre? To se je zdelo kot slaba Gospodova šala. A že naslednje dni sem spoznala, da ni nihče mogel bolje pričevati o dobrodošlici življenja kot Benedetta. Še bolj sem to razumela naslednje dni, ker je bil naš dom poln ljudi, prijateljev in mladih, ki so nas spremljali na tej poti. Kitare so igrale, fantje so peli in molili pred krsto mrtve šestletne deklice. To je bilo mogoče le, ker je Gospod premagal smrt in pri nas se je praznovalo življenje."
Oba starša se spominjata, kolikokrat sta bila v strahu za Benedetto in tudi za druge. "Kdo se ne boji? Imaš strah pred napačno potjo, ki jo lahko ubere otrok, strah pred tvegano operacijo, strah pred tisoč stvarmi. Strah ti jemlje sapo in zdi se, da se vse sesuje, a ne smemo se bati. Premagati moramo strah za večjo ljubezen. Gospod nas ljubi. Življenje sva mu zaupala na dan, ko sva se poročila, čeprav nisva vedela, kaj hoče od naju. Vedno so nam govorili, da Gospod hoče našo srečo, kar pa ne pomeni, da brez napora ali strahu."
Vsem staršem, ki se jim dogajajo podobne stvari, želijo sporočiti, naj se ne bojijo živeti in naj Bogu rečejo svoj da. "Materam, ki pričakujejo otroka in se bojijo, lahko rečem, da niso same in naj prosijo za pomoč. Dajte jim življenje, ker Gospod nikogar ne pusti pri miru. Ne zaustavite se pred strahom, ampak ga premagajte za večjo ljubezen. Če potrebujete pomoč, smo tu za vas."
Z Benedettinim življenjem so se namreč sami naučili lepote in bili presenečeni, ko so spoznali, da v njej živi Božja previdnost. "Benedetta je odprla srce celotne družine, oblikovala nas je. Ravno zato, ker je živela med nami, ne moremo zavrniti nobenega otroka, ki potrebuje pomoč."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
