Žiga Breznik je mož, oče, strasten športnik. Kot pravi sam, je šport njegovo življenje. Kot mlad fant je doživel hudo prometno nesrečo, katere posledica je življenje na invalidskem vozičku.
To mu seveda predstavlja izzive in težave, nikakor pa zaradi nesreče in invalidnosti ni obupal ali se smilil samemu sebi. Sprejel je svojo situacijo in jo obrnil sebi v prid. Je začetnik kolesarjenja in smučanja, udeležil se je tudi paraolimpijskih iger v Torinu, kjer je nastopil v monoski kategoriji.
Sodeluje z Zavodom Vozim, kjer se posveča predvsem predavanjem, je tudi eden izmed vodij akcije Heroji furajo v pižamah.
Udeleženi ste bili v prometni nesreči, katere posledica je življenje na invalidskem vozičku. Kaj se je zgodilo?
Bil sem v zgodnjih dvajsetih, peljal sem se na rojstni dan, ko me je dohitel mlad voznik, star 18 let. Vozniški izpit je opravil pred sedmimi dnevi. Ker je mladost norost in ker sem jaz ta dan vozil po predpisani hitrosti na tem odseku (kar ni bila praksa), se je fantu za menoj to zdelo odločno prepočasi, zato me je začel prehitevati.
Ob tem je trčil v moj avto, odbilo naju je na rob cestišča, s tem pa se cestni ples še ni končal. Zadela sva še enkrat in v tistem trenutku se je moj avto prevrnil. Ker nisem bil pripet z varnostnim pasom, sem padel iz avtomobila. Utrpel sem zlom hrbtenice, ostalo pa je zgodovina.
Kako ste šli skozi proces sprejemanja tega, kar se je zgodilo, in soočanja s posledicami? Ste povzročitelju nesreče odpustili?
Proces je bil težak, ne toliko zaradi nesreče kot zaradi socialne izoliranosti. Več kot leto dni sem namreč preživel po raznih bolnišničnih ustanovah. Mislim, da je bilo to najtežje. Poškodba hrbtenice ni zlom noge in mislim, da to človek pri dvajsetih dobro razume. Ni poti nazaj, vprašanje je samo, kako naprej!
Glede odpuščanja pa takole. Nisem zameril niti odpuščal. Vsakemu je naloženo breme za svoja dejanja in to breme je samo na posamezniku. Teža lastnih dejanj te spremlja do teže zemlje, ko te prekrije.
Glede na to, da ste aktiven človek, bi lahko rekli, da vas nesreča ni ustavila. Kaj je bilo tisto, kar vas je odvračalo od tega, da bi obupali, se morda smilili sami sebi?
Nesreča me vsekakor ni ustavila, če bi me, ne bi imela tega pogovora. Dano mi je bilo življenje in tega ne gre zavreči, je čisto prekratko. Smilil samemu sebi? Niti v sanjah. Imel sem mogoče malo več slabših dni zaradi tega, ampak kot sem rekel, življenje je eno, kratko in vsak nosi svoj križ.
Je pa res, in to moram posebej poudariti, da je borba precej hujša, če ob sebi nimaš pozitivno naravnanih ljudi. V mislih imam mamo, očeta, prijatelje in seveda ženo ter otroka.
Vseeno pa ne moremo mimo tega, da ni lahko končati na invalidskem vozičku. Kaj vam predstavlja največje izzive?
Zgrešeno je mnenje hodečih ljudi, da je največja težava to, da ne moreš hoditi. Morate vedeti, da ko človek pristane na vozičku, pomeni, da večina telesa začne drugače delovati, telo se resetira in začne s povsem drugačnim delovnim ritmom.
S tem pridejo razne zdravstvene težave, na katere človek sploh pomislil ne bi. Pri meni so to uroinfekti in ti znajo precej načeti človekovo psiho.
Imate tudi družino, so kateri izmed izzivov še posebej povezani z družinskim življenjem? Kako (če sploh) prilagajate družinski vsakdan in aktivnosti?
Mislim, da se mora vsaka družina zoperstaviti različnim izzivom, pa naj bo oče na vozičku, mati brezposelna, otroci prizadeti itd. Izzive rešujemo sproti in po svojih najboljših močeh. Mislim, da smo daleč od tega, da bi se lahko pritoževali.
Ste dokaz, da življenje na invalidskem vozičku ne pomeni nujno življenja brez športa. S katerimi športi se ukvarjate in kaj vam prinašajo?
Šport je moje življenje. Začel sem pri šestih letih in še vedno sem zelo aktiven. Najbolj si štejem v čast, da sem pionir v smučanju in kolesarstvu, oral sem ledino. Ko takole pogledam nazaj in ko vidim, kako se je razvilo oziroma se razvijata dotični panogi, sem resnično ponosen sam nase.
Seveda moram ob tem povedati, da so moji bližnji vseskozi dodajali svoj čas in trud in uspelo nam je. Imamo cel kup ljudi na vozičkih, ki smučajo in ki si prej sploh niso mogli predstavljati, da je to možno.
V kolesarstvu pa z veseljem opazujem pot Aneja Dopliharja, ki je kot prvi Slovenec zmagal na tekmi evropskega pokala.
Brez Anke Vesel in Davida Razborška, s katerima smo zasnovali in uspešno pripeljali akcijo Zavrtimo Slovenijo do konca, katere cilj je bil nakup kolesa URI Soča in ozaveščanje mladih invalidov o prednostih športa, bi verjetno marsikateri invalid obtičal doma za štirimi stenami in se smilil samemu sebi. Tako pa imajo možnost preizkusiti kolo in razmisliti, če je to prava smer za njih.
Sodelujete pri Zavodu Vozim, kjer ste osnovali akcijo Heroji furajo v pižamah. Kaj želite doseči z njo in kakšni so že vidni rezultati?
V Zavodu Vozim sodelujem že šesto leto, kjer se bolj posvečam predavanjem in v tem zelo uživam. Glavni "mastermind" je David Razboršek in seveda v ozadju motor vsega, navigator pa njegova Anja.
Cilj akcije je spraviti mlade na športno pozitivno življenjsko pot in ne v Sočo oziroma, bognedaj, pod rušo.
Kaj bi moral slišati vsak posameznik, preden se usede v avto in prižge motor?
Nas, Zavod Vozim, in zgodbe, ki jih člani delimo!
