Naj kar takoj na začetku trdno poudarim, da to razmišljanje nikakor ni namenjeno argumentiranju v prid ali proti cepljenju. Odločitev za ali proti naj bo osebna, po preudarni presoji vseh okoliščin in upoštevaje lastno odgovornost. In kot rečeno, o tem na tem mestu ne bom razpravljala.
Kot kristjanko pa me izjemno žalosti, do kam nas je kot skupnost in družbo privedlo razslojevanje na podlagi prej omenjene odločitve. Še pred nekaj leti ne bi verjela, da je kaj takega sploh mogoče.
Poznam primere ljudi, ki so se pripravljeni s svojimi bližnjimi ne le sporeči, pač pa trajno spreti na podlagi tega, ali so dotični enake miselnosti ali drugačne. To se dogaja znotraj družin, dogaja se med dolgoletnimi prijatelji, zakonskimi pari, dogaja se med sodelavci v službah ...
Menim, da bi nas kot kristjane moralo biti pošteno sram. Če se imenujemo kristjani, smo torej Kristusovi. Ali tudi sami delimo ljudi na enako ali drugače misleče?
Smo si v povezavi s tem v zadnjem času kaj zastavili vprašanje: Kaj bi storil Kristus na mojem mestu? To je namreč drža, ki bi jo moral sam pri sebi aktivno, pogosto, z veliko mero občutljivosti in tankovestnosti presojati vsak kristjan.
V preteklem letu in pol smo bili na neki način prav vsi prizadeti. Eni zaradi izgube bližnjega, drugi zaradi izgube službe ali posla, tretji zaradi izgube duševnega miru, pa zaradi stiske ali ločitve v zakonu, zaradi težke ekonomske situacije in tako dalje. V teh težkih časih še toliko bolj vsi drug od drugega potrebujemo ljubezen, spoštovanje, sodelovanje in ljubečo ter odprto pozornost.
Nesoglasja in razdori so delo hudega duha. Odprimo svoja srca za Boga in ga na široko spustimo v svoje življenje. Molimo za to, da nas hudi duh ne bi razdvajal, razslojeval, da na nas ne bi deloval razdiralno. Ne pozabimo, da je največji uspeh hudega duha prav ta, da nas prepriča, da ne obstaja ali da je neškodljiv.
Zaupajmo se Bogu in Mariji v varstvo. Pogosto pa lahko v molitvi prosimo za vodstvo in modrost tudi Svetega Duha, ki prinaša zaupanje, mir, potrpežljivost in dobrohotnost. "Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo. In prenovil boš obličje Zemlje. Amen."
Da smo kristjani, ne spoznamo po tem, če hodimo k maši ali ne, če se deklariramo kot kristjani ali ne. Ne, o tem morajo pričati naša dejanja. Trdno sem prepričana, da če bi Jezus danes v človeški podobi prebival med nami, ljudi ne bi ločeval na prave in napačne; na tiste, ki mislijo prav, in tiste, ki mislijo narobe.
Saj nam evangeliji pričajo, kako si je Jezus prizadeval za to, da bi se ljudje med seboj ljubili in kako tudi sam med njimi ni delal nikakršnih razlik.
V evangeliju po Janezu lahko preberemo: "To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil." (Jn 15,12) Če nam je kot kristjanom glavno vodilo v življenju slediti Jezusu, potem si moramo prizadevati za to, da bi na ljudi gledali z enake pozitivne, blage, dobrohotne perspektive kot on.
Naša dolžnost je, da smo do vseh ljudi ljubeči, da jih sprejemamo, da jih spoštujemo in da nikogar ne diskriminiramo.
Če prejemamo Kristusa v podobi kruha, smo med seboj bratje in sestre, to pa se mora kazati tudi v našem vsakdanjem življenju.
Pri našem vztrajanju za edinost naj nam bodo v spodbudo besede apostola Pavla: "Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst: en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh." (Ef 4,3-5)
