"Sem Tadej iz Cerknice. Zanima me veliko stvari. Na primer glasba; poučujem klavir, navdušen sem nad tehniko, stroji, elektroniko. Rad sem v družbi otrok in mladih, zato veliko sodelujem pri oratorijih, na Uskovnici in Stični mladih. Rad tečem, občudujem stvarstvo, sem v naravi na tak ali drugačen način povezan z Bogom."
Tako se glasi mini samopredstavitev Tadeja Zalarja, študenta ekonomije, ki vse odločneje stopa v podjetniške vode, letos pa je tudi vodja največje ekipe na Stični mladih – prostovoljcev, ki skrbijo za tehniko.
Za Aleteio je Tadej spregovoril o izzivih, ki ga čakajo na 40. Stični mladih, ter tudi o bolezni, ki ga je doletela in marsikaj naučila. Začelo se je lanskega junija, ko se je s prijatelji odpravil na sprehod. Ob vrnitvi domov je ugotovil, da nima le enega, ampak več klopov. Vse z izjemo enega je odstranil, ampak tega ni vedel, dokler se na tistem mestu ni pojavila srbečica.
Kake tri tedne se ni zgodilo nič, nato pa sta se z bratom Mitjo odpravila ozvočit koncert Mengeške godbe. Tadeja je mučil glavobol, a je mislil, da je od vročine. Tudi voda ni pomagala, glavobol pa je kmalu dobil družbo slabosti, zato je še pred koncem prireditve moral oditi spat v avto.
Obisk zdravnika se je kaj hitro sprevrgel v bolnišnični staž. Destinacija: infekcijska klinika v Ljubljani. "Prvega tedna v bolnišnici in tudi dela drugega se nič ne spomnim. Imam le nekaj prebliskov spominov, ko sta me obiskala starša. Bruhanje in glavoboli so bili stalnica tri tedne. Nekoč, ko sem šel ponoči bruhat na vece, niti nazaj do postelje nisem mogel. Shujšal sem za dobrih 10 kilogramov," se mučnih dogodkov spominja Tadej.
Po 14 dneh je dobil potrditev, da gre za klopni meningitis: "Že od drugega tedna se je omenjalo, da bom šel domov, ampak ta odhod se je kar vlekel. Po treh tednih, ko bi dejansko moral iti domov, sem dobil še parezo obraza – mrtvo levo stran obraza. Zdravnica mi je rekla, da je to redko, ampak včasih se vendarle zgodi pri hujših različicah."
Hkrati je dobil še močne krče v desni nogi. Začenjali so se ob enih ali dveh ponoči in trajali do jutra. Temu se je pridružila še visoka vročina, obiskov ni smel imeti. Niti na hodnik ni smel hoditi. Mesec dni je le ležal. Mišice so tako oslabele, da praktično ni mogel hoditi. Skupaj je bil v bolnišnici več kot štiri tedne, do konca julija.
"Nato se je zgodil mini čudež. No, morda tudi ne tako mini … V času, ko sem se boril z meningitisom, je bila v bolnišnici tudi moja sestrica. Imela je kemoterapije zaradi tumorja. Konec julija bi moral biti animator na prvem uskovniškem tednu. Tega sem si res želel in do zadnjega trenutka upal, da bom lahko odšel domov in na Uskovnico. Žal ni šlo."
"V sredo, ko so šli na pohod, so imeli na Uskovnici mašo zame in sestro Katjo. Zjutraj tisti dan mi je zdravnica rekla, da bom šel domov naslednji teden, ker stanje ni dobro. Še vedno sem imel parezo, tudi leve veke nisem mogel zapreti. Omenjeno mašo sem spremljal z enim ušesom, saj je dal brat Mitja telefon na oltarček, da sem lahko poslušal mašo," pripoveduje Tadej.
Po maši pa je v njegovo sobo prišla sestra in ga vprašala, ali je že poklical domov, da ga pridejo iskat. Odvrnil ji je, da gre verjetno za napako, saj je zdravnica govorila šele o naslednjem tednu. Šla je preverit, se vrnila in potrdila: "Lahko greš domov."
Sledilo je težko obdobje sprejemanje sebe. S parezo, pravi, je bil videti res čudno: "Nisem mogel kaj dosti hoditi, kaj šele teči. Imel sem močne glavobole. Veselil sem se oratorija, ki je bil sredi avgusta. Tam bi moral biti voditelj. Teden pred oratorijem, ko smo začeli priprave, so glavoboli kar naenkrat izginili. Kondicijsko sem še vedno deloval slabo, ampak zraven sem lahko bil. Prav tako je minila pareza obraza, čeprav so mi rekli, da traja približno pol leta, da ni več vidna. Pri meni je izginila v dveh ali treh tednih. Zdravnica je rekla, da je zelo zelo malo primerov, ki se tako hitro uredijo. To je bil še drugi čudež." Tako je lahko sodeloval na cerkniškem oratoriju.
Meningitis mu je "omogočil' manj razburkano poletje, da nisem le letal z dejavnosti na dejavnost. Imel je tudi ogromno časa za razmišljanje.
"Vedno se mi je zdelo samoumevno, da lahko hodim, tečem, imam veliko energije in kondicije. Včasih sem na druge gledal malo zviška, če niso bili tako kondicijsko pripravljeni kot jaz. Zdaj se zavedam, da je vsak korak, ki ga naredim, dar. Ni samoumevno, da se lahko gibamo. Tega se zdaj zelo močno zavedam," Tadej našteje nekaj spoznanj, ki mu jih je pustila bolezen.
To pa niso bile edine milosti. "Po meningitisu imajo ljudje lahko kar hude posledice. Od tega, da jih moti sončna svetloba, do konstantnih slabosti, težav z zbranostjo. Jaz trenutno nimam kake konkretne posledice, z izjemo rahlega tresenja rok," se zaveda, da jo je še dobro odnesel.
In to še vedno ni vse: "Ves čas, ko sem bil v bolnišnici, sem čutil molitveno podporo prijateljev in ljudi iz župnije. Skoraj vsak dan sem dobil kak SMS znancev. Zelo mi je pomagala tudi tedaj še prijateljica Karin. Pogosto sva se slišala po telefonu. Zdaj je moje dekle. :) Zelo sem ji hvaležen, da mi je ves čas stala ob strani. Tretji čudež? Gotovo. In še kak bi se našel!"
Začelo se je z mešalno mizo
Tadej in njegov mlajši brat Mitja se ukvarjata s tehnično podporo za prireditve. Mitja se bolj posveča lučem in svetlobnim efektom, Tadej pa ozvočenju. Korenine te dejavnosti segajo h koncu Tadejeve osnovne šole, ko si je želel kupiti prenosnik, a si je premislil in si omislil mešalno mizo, kakršne so ga vselej fascinirale. Kasneje so ob boku z domačimi in lokalnimi praznovanji sledili še mikrofoni, kabli, zvočniki … Z družbo so peli na nekaj praznovanjih, tudi v okviru župnije, v nekaj letih se je nabralo opreme za manjši band. Brata svoje delovanje še vedno nadgrajujeta, širita nabor opreme ter izvajata tudi prenose v živo.
Tadej Zalar pa bo čez teden dni v Stičnih eden najbolj zaposlenih. Vodil bo namreč ekipo tehnike, ki je največja skupina prostovoljcev na festivalu katoliške mladine. Približno 50 mladih skrbi za tehnično pripravo prizorišča, kar pomeni postavitev stojnic, varnostnih ograj, izdelavo usmerjevalnih tabel, panojev, skrbi za čistočo, pomaga pri razdeljevanju večerje, postavi sceno, pripravi oder, organizira fotokotiček …
"Razdeljeni smo po področjih, nismo vsi za vse," Tadej izpostavlja povezanost ekipe: "Vsekakor ta vloga vzame nekaj energije, ampak delo mi je v veliko veselje. Vesel sem za to priložnost. Tako v moji ekipi kot v vodstveni zasedbi Stične mladih imamo krasne ljudi, odlično se razumemo, dopolnjujemo, povezujemo, opominjamo, iščemo rešitve. Dobro delujemo."
Tokrat bo Stično, ki jo je prvikrat obiskal še kot osnovnošolec, doživel na drugačen način. Najbolj zabavna prigoda pa je stara kakih pet ali šest let. "Proti koncu dogodka smo se s prijatelji sprehajali po prizorišču. Srečali smo fotografinjo, ki nas je vprašala, ali nas lahko fotografira. Razporedili smo se po stopnicah, ki vodijo na oder. Ta fotografija pa je bila na naslednji naslovnici Družine." :)
Festival Stična mladih
