Številne raziskave kažejo, da vsakodnevna hoja blagodejno vpliva tako na fizično kot psihično počutje. Karen Penny iz naselja Pennarda na območju Swansea v Združenem kraljestvu pa je šla še dlje, ko je gibanje združila z dobrodelnostjo.
56-letnica je pred tremi leti začela svoj osebni projekt, v sklopu katerega je z namenom, da bi ozaveščala in zbirala denar za raziskave na področju Alzheimerjeve bolezni, prehodila 17.000 kilometrov po britanski in irski obali. V tem obdobju je zbrala 107.000 funtov, kar znaša nekaj manj kot 125.000 evrov. Ogromnemu znesku se Karen kar ne more načuditi.
Projekt je končala 21. septembra v kraju Hermaness na škotskem otoku Unst, ki velja za najbolj severno točko v Združenem kraljestvu. Datum ima tudi simbolni pomen, saj smo 21. septembra po vsem svetu obeležili mednarodni dan Alzheimerjeve bolezni.
Upokojena pravnica se je za omenjeni projekt odločila po tem, ko sta za Alzheimerjevo boleznijo zbolela in umrla oba starša njenega moža. "Imeli smo ju zelo radi. Še naprej smo ju želeli ohraniti v lepem spominu in prek njune dediščine ozaveščati o tej grozljivi bolezni."
Njen prvotni načrt je bil, da bi neprekinjeno prehodila celotno obalo Velike Britanije in Irske, vendar je morala pot zaradi ukrepov, ki jih je povsod po svetu povzročil koronavirus, dvakrat prekiniti. Tako je Karen v zadnjih treh letih v treh ločenih etapah na poti preživela 651 dni in v povprečju prehodila 25 kilometrov na dan, na ramenih pa je prenašala 20-kilogramski nahrbtnik.
Pri tem se je posluževala najbolj skromne možnosti prenočišča, saj je prenočevala na napihljivi postelji in v šotoru, ki sta bila njena obvezna oprema. "Veliko kmetov me je zjutraj našlo na kakšnem obrobju njihovega travnika in kar malce užaljeno so dejali, zakaj nisem potrkala na njihova vrata, da bi mi ponudili kaj boljšega," pripoveduje, nato pa nadaljuje, da je bila na Irskem deležna velike medijske pozornosti, zato so jo domačini sprejeli odprtih rok in ji nudili prenočišče v svojih domovih.
Po drugi strani pa dodaja, da je bilo vmes nekaj trenutkov, ko zlasti med potjo na severu Škotske dolgo ni srečala prav nikogar. "To so bili verjetno najtemnejši trenutki, ko si sam s seboj in s tem, kar nosiš v nahrbtniku. Pot me je učila obvladovanja osamljenosti." Povedala je, da je imela v takšnih dneh težave z motivacijo, saj se je večkrat vprašala, zakaj to počne in ali ima smisel nadaljevati, ko pa že več dni ni srečala žive duše, ki bi ji namenila kakšno besedo.
Izpostavila je, da jo je na poti opogumljalo veliko ljudi, ki so se tudi sami srečali z Alzheimerjevo boleznijo, a da ji je bilo hkrati težko, ker je bila dolgo časa ločena od svoje družine, tudi zaradi številnih koronskih omejitev. "Mož Mark je k meni prihajal vsakih šest tednov, na Irsko pa je lahko prišel le dvakrat v petih mesecih."
Ko je hodila po južni obali Anglije, je kar štiri mesece ni mogel obiskati nihče od družinskih članov. Mož in sin George pa sta se ji z navdušenjem pridružila pred dnevi na Škotskem, ko je prečkala ciljno črto.
