Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Pon, 25. oktobra |
Sveta Krišpin in Krišpinijan
Aleteia logo
home iconŽivljenjski slog
line break icon

Vsakič, ko skupaj nekaj dosežemo, vidim, da sem na pravi poti

Arhiv Društva za kulturo inkluzije.

Katarina Berden - objavljeno 22/09/21

Zakaj je delo z osebami s posebnimi potrebami po mnenju koordinatorke festivala Bodi športnik tako pomembno in izpopolnjujoče

Neža Adamič je končala fakulteto za šport, smer športna vzgoja, sedaj pa se že več kot osem let intenzivno posveča delu na področju športa oseb s posebnimi potrebami. Usposabljala se je za delo v športu z invalidi, ki ga organizirata Paraolimpijski komite za invalide in Zveza za šport invalidov, pridobila je tudi licenco učitelj športa invalidov.

Opravila je veliko najrazličnejših izobraževanj, še v času študija je delala v URI Soča, kjer je spremljala osebe z gibalnimi ovirami, vključila se je tudi v festivalske aktivnosti Igraj se z mano. Sodeluje s centrom Janeza Levca in Društvom za kulturo inkluzije, kjer je zaposlena kot koordinatorka športnih dejavnosti.

Zase pravi, da se rada ukvarja s športom, rada se druži in se igra. Všeč so ji novi izzivi, zato se je tudi odločila za tako delo, ker je zelo razgibano in nepredvidljivo. Ne mara rutine, rada pa išče rešitve, ki jih prinašajo vsakodnevni izzivi.

Kaj je bil razlog, da ste se odločili ravno za delo z osebami s posebnimi potrebami?
Prvič, ko sem bila v stiku s to populacijo, sem ugotovila, da se nekako povežem z njimi. Povezava se namreč zgodi na neki čisto drugi ravni, nekaterim to ne leži. Meni se je uspelo povezati in dobila sem občutek, da je to moje poslanstvo.

Če mi oni sledijo, moram to izpolniti. Začela sem se izobraževati in razvijati to idejo, raziskovati in moram reči, da nikoli nisem imela večjih težav pri delu s to populacijo. Videla sem ogromno pozitivnih učinkov dela z njimi in to mi je dalo vedeti, da sem na pravi poti.

Vse to, kar delam in delamo v društvu in centru, delamo zato, da so oni čim bolj samostojni, vključeni in da jih družba čim bolj sprejema. Marsikdo s to skupino sploh nikoli še ni imel stika in zato je naše poslanstvo, da večinski del te populacije seznanimo s tem drugim delom in razbijamo stereotipe.

Najbolj me je pritegnila iskrenost teh ljudi, to mi je res ena izmed njihovih najpomembnejših lastnosti, ki je v naši družbi na žalost primanjkuje, ker smo tako naučeni socialnih veščin, ki sicer same po sebi niso slabe, ampak se iskrenost izgublja na račun pravil in vljudnosti. Pri naših pa dobiš zelo direkten odgovor in to je meni všeč.

Predvsem pa to, ko sem videla njihove odzive in tudi odzive drugih. Ko na primer vidiš, kako se vsi otroci skupaj igrajo, kako se spoznavajo, drug od drugega prevzamejo najboljše stvari. Recimo, ko ti ena taka oseba postreže kavo, vidiš, da je prostor za vključenost. Prostora v naši družbi za to je zelo veliko, mi moramo samo delati na tem.

Ste koordinatorka festivala Bodi športnik. Lahko ta festival na kratko predstavite?
Šport je eden izmed stebrov, ki jih ima naše društvo. In to je moja vloga. Šport je odlična podlaga za udejanjanje našega poslanstva pri vključevanju. Imamo dva športna dela, ena veja je vadba Specialni telovaj, ki je namenjena otrokom in tudi odraslim osebam s težjimi oblikami avtizma in motnjami v duševnem razvoju, ki se zaradi svojih specifik ne morejo vključevati v redne prostočasne aktivnosti.

To prilagodimo do te mere, da se lahko tudi oni vključijo in “športajo”. Druga veja je Bodi športnik, to je zdaj že tradicionalni športno-družabni dogodek. Letos bo potekal že 15. leto v okviru Mednarodnega festivalskega leta Igraj se z mano, katerega del sta tudi dogodka Bodi umetnik in Bodi popotnik. Odvija se za Bežigradom v športnem centru Triglav.

Na ta dan se družijo osebe s posebnimi potrebami in vsi ostali. Potekajo različne športne aktivnosti, turnirji. Različne skupine se med seboj pomerijo v športu, prilagajajo svoje sposobnosti nasprotniku.

Vse skupine pomešamo tako, da vsi sodelujejo med sabo, točkovanje ne predstavlja pomembne vloge, ocenjujemo “fair play”, torej kako se med sabo spoštujejo, upoštevajo pravila različnih sposobnosti, športnega obnašanja prilagajanja, sodelovanja in igre. Vsem omogočimo tudi tekmovanje, ki ga imajo zelo radi.

Vzporedno potekajo tudi najrazličnejše športne delavnice, ki jih v veliki meri vodijo ljubljanska športna društva in predstavijo svoje športne panoge. Na ta način se tako oni srečujejo s to populacijo, prilagajanji in tudi našimi različnimi športi, hkrati pa se ponujata prostor in čas, da se vsi udeleženci dogodka družijo, igrajo in sodelujejo.

Pripravimo tudi inkluzivne športne delavnice, kjer se srečajo z invalidskimi vozički, s premagovanjem ovir v primeru slepote in podobno, zato da se tudi drugi seznanijo z različnimi invalidnostmi.

Festival Bodi športnik

Festival Bodi športnik, ki je enkrat na leto, bo letos v četrtek, 23. 9., na dan slovenskega športa. Udeležencev je običajno več kot tisoč, pridejo vrtci, šole, zavodi, društva in posamezniki. Zaradi koronavirusa bo letos število nekoliko manjše, kljub temu pa organizatorji pripravljajo pestre dejavnosti v športno-družabnem duhu. Več o festivalu lahko preberete tukaj.

Zakaj so festivali, kot je ta, pomembni?
S temi festivali, kot je med drugim tudi Igraj se z mano, omogočamo prostor in čas, da se vključevanje sploh lahko zgodi, da se družba igra, da vsi sodelujejo. Zato so tudi pomembni stebri, ki jih imamo v društvu, torej šport, umetnost itd.

Možnosti za sodelovanje so zelo spontane in naravne. Otroci s posebnimi potrebami imajo možnost nastopati, se predstaviti drugim, to so stvari, ki so pri večini samoumevne, pri naši populaciji pa ne, zato to omogočamo.

Omenili ste, da ima naša družba še veliko prostora za vključevanje, kaj bi bilo še treba narediti, imate kakšne predloge?
Pred dvema letoma je prišel v veljavo Zakon o socialnem vključevanju invalidov, ki je končno vnesel pozitivne spremembe pri vključevanju oseb s posebnimi potrebami. Invalidi so sedaj obravnavani enakovredno, vendar ohranijo status invalida in imajo zato socialno varnost.

Kar zadeva to, je zakonodaja v redu urejena. Prostori za izboljšave zagotovo so, na primer pri prostočasnih aktivnostih. Mi smo, na primer, prijavili projekt, kjer bi nekaterim uporabnikom omogočili vključitev v redni športni program v spremstvu usposobljenih trenerjev.

Je pa vedno prisoten finančni problem. Mestna občina sicer podpira naše delo, a smo v veliki meri odvisni tudi od evropskih in nacionalnih razpisov, sistemske spremembe bi zato definitivno pripomogle k odprtejši družbi, tudi na šolskem področju. Treba je razmišljati v smeri inkluzivne šole.

Začeti je treba delati z najmlajšimi, pri katerih je igra še zelo spontana, ni stereotipov, različnost ne pride do izraza. V našem počitniškem varstvu je, na primer, 40 odstotkov otrok s posebnimi potrebami.

Aktivnosti se normalno odvijajo, vsi se med seboj igrajo, seveda omenjamo različnost, ampak so enakovredno vključeni in je to zelo spodbudno učno okolje za vse. Učimo se skrbi za šibkejšega, vključevanja, strpnosti itd. Delamo majhne spremembe, velikokrat pridejo kar spontano in malo več tega bi bilo dobrodošlo tudi v širši družbi.

Se je vaš pogled na osebe s posebnimi potrebami v vsem tem času kaj spremenil?
Niti ne, ker sem jih že od začetka sprejemala kot del naše družbe. Seveda sem jih bolje spoznala, se veliko učila o njih, spoznala metode dela, motivacijske pristope, v strokovnosti sem prav gotovo napredovala, sam pogled pa se ni spremenil.

Sprejemala sem jih in jih kot nas, vsakemu poskušam prisluhniti in delovati v skladu z njegovimi potrebami. Moje delo je zelo pestro, usposabljam jih na primer tudi za delo, vključujem jih v zunanja delovna okolja, poskušam zadovoljevati potrebe delodajalcev in njih.

Morda le s tega vidika, kako pomemben delček naše družbe so v resnici osebe s posebnimi potrebami, ker se lahko naša družba od njih veliko nauči. Oni so naši učitelji, ko nas nekako vračajo v svet realnosti in človeškosti, na katerega mi včasih pozabimo.

Kaj vas motivira pri vašem delu, kaj vas vedno znova pripelje nazaj?
Motivira me izkupiček tega dela, recimo če vidim napredke pri naših ali v družbi, pri družbenih normah. Motivira me, ko deklica tri mesece samo kroži po telovadnici, potem pa četrti mesec že pleza po igralih in vidiš, da se je sprostila.

Pri našem delu gre za tek na dolge proge in cilji so morda vidni šele pozneje. Ampak vsakič, ko skupaj nekaj dosežemo, vidim, da sem na pravi poti. Motivira me tudi to, da pomagamo staršem, tudi v koronskem času smo nudili podporo.

Motivira me, ko me deklica na varstvu vpraša: “Zakaj ima pa ta takšno nogo?” Potem ji razložim in je vsa vesela in se gresta skupaj igrat. Vse to me motivira in veseli. Motivira me to, da se posamezniki in organizacije vračajo na naše dogodke.

Zakaj je lepo delati z osebami s posebnimi potrebami?
Dosegaš majhne cilje, ki so v resnici veliki. Vidiš majhne napredke, udejanjaš poslanstvo. To prepoznavajo tudi drugi. Vidiš, da rastejo, vedno je fino pomagati na pravi način in delati dobro. Otroci ti to vračajo z zadovoljstvom, dosežki in srečo. Gre za začarani krog zadovoljstva.

Tags:
intervjušport invalidov
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Landen Hoffman
Sarah Robsdotter
6-letnik, ki so ga vrgli z balkona v tretjem nadstropju: “Angeli ...
2
FAMILY KIDS
Lidia Konar
Izgubila sta sedem otrok. Zdaj jih imata devet – dva na zemlji, o...
3
MIRACLE BABIES
Cerith Gardiner
Čudežni dvojčici, ki sta se v maternici skupaj z mamo borili za p...
4
Valerija Trček
Rekli so ji, da ne bo nikoli mama, zdaj pa ima pri 35 letih 10 ot...
5
martin golob maša za motoriste
Martin Golob
Nepozabno: pri maši še nikoli nisem videl toliko usnjenih jaken, ...
6
Tina Martinec Selan
Slikoviti izleti za krompirjeve počitnice
7
Urška Kolenc
Ko v družino zareže alkohol: “Žal mi je, da se nisem šel zdravit ...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.