Odnos med zakoncema je eden najpomembnejših v družini. Vabi nas, da živimo kot pravi kristjani. Bog je prisoten v resničnem ljubezenskem odnosu, ki odpušča, se predaja, posvečuje in ljubi za vse življenje.
Ko si starši prizadevajo za iskreno ljubezen, otroci prejmejo ključne lekcije, kot bi prejeli darilo iz nebes. Z vsakodnevnimi prostovoljnimi in ljubečimi dejanji v njih oblikujejo vizijo o pravi ljubezni: pomen intimnosti, reševanja konfliktov in skupne rasti.
V času epidemije, ko otroci večino časa preživijo doma, imajo možnost, da se z negovanjem pozitivnih izkušenj, ki izvirajo iz ljubezni staršev, približajo Božji ljubezni.
"Preljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj." (1 Jn 4,11)
Ko se zakonca odločata za pravo ljubezen, komunicirata na ljubeč, spoštljiv in nežen način. Tako se otroci naučijo, kaj je v odnosu dobro in kaj ni sprejemljivo. Okrepljena je tudi ideja, da je družina varno zatočišče, vir ljubečih odnosov, iz katerih je mogoče črpati moč, sprejemanje, naklonjenost in razumevanje.
Z naklonjenostjo se lahko zahvalimo za vse, kar drugi počnejo za nas. Velik pomen imajo objemi, ki jih podelimo brez posebnega razloga. Takšna je starševska ljubezen. Otroci morajo dobiti sporočilo, da jim ni treba biti popolni za to, da bodo ljubljeni, temveč so ljubljeni takšni, kot so. Izkazovanje ljubezni je pomemben vidik, okoli katerega se vrti naše življenje.
"Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte." (Kol 3,13-14)
Skoraj nemogoče je najti dva človeka, ki bi vse naredila na popolnoma enak način. Zakonska zveza pa se krepi, ko obstaja pripravljenost, da bi se prilagodili ali odrekli stvarem z namenom zgraditi boljši odnos. Ne gre za to, da se odrečeta svojemu bistvu, ampak da drug v drugem iščeta najboljše.
Razlike lahko vodijo v konflikt, toda ljubezen vedno išče spravo. Ob tem, ko si starši prizadevajo za razreševanje težav, se otroci učijo, da je rešitev mogoče doseči s kompromisom, tudi če se kdaj med seboj ne strinjajo.
Z odkritim soočanjem različnih pogledov se otroci učijo, da nesoglasja ne pomenijo, da je konec ljubezni ali pa da je z njimi ali z drugimi kaj narobe.
Koncept brezpogojne ljubezni v družini se kaže, ko se lahko med seboj prepiramo in smo kljub temu še vedno srečni.
"Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici." (1 Jn 3,18)
Božja beseda nas spodbuja, da ne čakamo na ljubezen drugih, ampak da sami prevzamemo pobudo in opravimo dobro delo. Besede so lahko bežne, vendar dogodki zaznamujejo življenja ljudi. Zakonska ljubezen je napolnjena z vrsto malih dejanj ljubezni, ki so nesebična in zahtevajo trud.
Počistite mizo, pomagajte pri oblačenju ali kopanju otrok, opravite nakupe za celo družino. Vse te malenkosti učijo, da prava ljubezen zahteva tudi vidna dejanja. Tisto, kar daje smisel, se ohranja, medtem ko se vse drugo spreminja s časom in okoliščinami.
"Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave." (Gal 5,22-23)
Pravo veselje prinaša darovanje v zakonski zvezi. Večkrat moramo poseči po viru milosti, ki je molitev, pravo dejanje ljubezni. Ob skupni molitvi se zakonca lahko osredotočita na prave stvari. Ko zakonska ljubezen zori, se korenine poglobijo, sadovi postanejo bogatejši in privlačnejši, njuna zveza v Kristusu pa za vedno spremeni vse okoli njiju.
Bog nam želi dati vse, kar potrebujemo, da napolnimo svoje življenje in da je tako lahko bolj plodno. Ko sta dve življenji združeni v Kristusu, ki je poroko povzdignil v zakrament, se nanju pretaka obilna milost. Ta milost se na ljubeč način prenaša na otroke.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
