Veroizpoved, ki jo molimo pri nedeljski maši, spada med najpomembnejše molitve v Cerkvi, njen izvor pa sega že v čas Jezusovega življenja in celo v čas Izraelcev.
Skozi stoletja so veroizpoved vedno znova dopolnjevali in preoblikovali.
Izvor in pomen
Veroizpoved poznajo različne religije, ne le katoličani. V islamskem svetu bi lahko kot veroizpoved označili vzklik, ki izraža vero v Alaha in prvenstvo Mohameda kot preroka.
Tudi Izraelci so poznali posebno veroizpoved, ki se začenja z besedami Shmah Yisrael (Poslušaj Izrael) in izraža bistvo judovske vere: “Poslušaj Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini!” (5 Mz 6,4).
Izraelska veroizpoved je izražala njihovo drugačnost od drugih ljudstev: verujejo le v enega Boga. Na poseben način bi lahko rekli, da je veroizpoved osebna izkaznica katoličanov, saj z njo izpovemo vsebino našega verovanja (vero-izpoved).
Zato so katoliško veroizpoved skozi stoletja tudi spreminjali in dopolnjevali, saj je ob pojavu različnih odpadnikov in herezij Cerkev zaznala potrebo, da še bolj jasno izrazi in natančno določi, kaj veruje.
Danes vero izpovedujemo ob nedeljah in praznikih. Lahko bi rekli, da se s prisotnostjo pri sveti maši in z izpovedjo vere izkažemo za resnične pripadnike Cerkve. Ne le, da se udeležim svete maše, ampak trdno verujem, kar se dogaja. Zato je posebnega pomena, da veroizpoved znamo na pamet, kot poznamo svoje osebne podatke.
Verujem – Amen!
Že samo ime molitve izraža njeno vsebino, saj njen začetek (Credo – verujem) pritrjuje nadaljevanju. Verujem to, kar bom naštel in ob koncu z “Amen!” (tako bodi) temu pritrdil. Ti dve besedi tako sklepata lok celotne molitve.
Na začetku in na koncu molitve veroizpovedi potrdimo, da pritrjujemo vsebini veroizpovedi in to verujemo. Še več, beseda amen in verujem v hebrejščini izhajata iz istega korena.
Ob nastopu različnih služb v Cerkvi (npr. pred posvečenjem) je zahtevano, da izbrani javno pred predstojnikom izpove vero. To izhaja iz starodavnega običaja iz prve dobe Cerkve, ko so morali katehumeni, potem ko so se tri leta pripravljali na krst, na velikonočno vigilijo, med katero so bili krščeni, pred škofom izpovedati vero.
Škof jim je postavil vprašanje (Ali veruješ …), na katerega so katehumeni odgovorili in pritrdili: Credo! – Verujem! in bili potopljeni v krstno vodo. Ob slovesni izpovedi vere izbrani za določeno službo ob začetku reče, da s trdno vero (firma fide) veruje, kar bo izpovedal. To je še posebej pomembno za duhovnike in škofe, ki so naši učitelji v veri.
Kaj pomeni verovati?
Nekateri slovarji latinsko besedo credo razlagajo kot serijo prepričanj oz. verovanj, ki vplivajo na naše življenje, na to, kako živimo. Verovati ne pomeni nekaj abstraktnega, temveč če nekaj trdno in zares verujemo, se to pozna v našem življenju.
Benedikt XVI. v svoji knjigi Uvod v krščanstvo med drugim tudi dodaja: “Pojem stati (na čem), pojem, ki v hebrejskem jeziku označuje vsebino vere, ima prav gotovo nekaj opraviti tudi z razumevanjem.”
V veri moramo trdno stati, a moramo jo tudi razumeti. Vera ni nekaj iracionalnega, je tudi razumu dojemljiva. A potreben je tudi korak vere (ang. leap of faith), da določene resnice, ki jih ne moremo dokončno razumsko dokazati, v veri sprejmemo. Le tako se bo naše življenje oblikovalo po veri, ki jo izpovedujemo. Verovati pomeni, da se z zaupanjem trdno postavimo na temelj, ki je lahko le Kristus.
