Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 3. decembra |
Aleteia logo
Duhovnost
separateurCreated with Sketch.

Kako premagati teh 5 ovir za evangelizacijo

Bible - Pray - Cross

© Doidam 10

Tom Hoopes - objavljeno 17/10/21

Nekaj ugibanj, zakaj oklevamo z drugimi deliti svoje znanje o Jezusu

Naša “vsakdanja odgovornost” je “prinašanje evangelija ljudem, ki jih srečujemo, pa naj gre za naše sosede ali popolne neznance,” je papež Frančišek zapisal v Veselju evangelija.

“Učenec je stalno pripravljen drugim prinašati Jezusovo ljubezen. To se dogaja samodejno na vsakem poljubnem kraju, na poti, na trgu, pri delu, na cesti,” je dejal (št. 127).

Pojasnil je celo, kako naj to storimo.

In vendar še vedno oklevamo. Zakaj? Tule vam predstavljam nekaj ugibanj.

1 Nismo osredinjeni na Jezusa Kristusa.

Vse prepogosto svoje “verske govore” posvečamo Cerkvi, ne Jezusu. Udobneje se počutimo, če govorimo o Cerkvi – podobno je, kot bi govorili o kakšnem združenju, ekipi ali pa politični stranki, česar smo dosti bolj vajeni.

Toda, kot je dejal papež Benedikt XVI.: “Biti kristjan ni rezultat etične izbire ali vzvišene ideje, temveč srečanje z dogodkom, osebo, ki življenju prinaša nova obzorja in odločilno usmeritev.”

Edini razlog, zakaj je Katoliška cerkev pomembna, je njen izvor, kar je Kristus na zemlji, njeno sredstvo, torej Kristus v zakramentih, in njen cilj, Kristus v večnosti.

In to, mimogrede, je evangelij: Bog je prišel med nas, ostal z nami in nas pričakuje.

2Vemo, čemu Cerkev nasprotuje, ne vemo pa, kaj podpira.

Ali bi se pridružili organizaciji, ker vam ta nudi odlično kritiko vseh drugih, sama pa ne stori ničesar? Jaz se ne bi. Pravzaprav sem že kdaj zapustil kakšen prijateljski krog in opustil branje določenih besedil, ker tega res nisem potreboval.

Cerkev ogromno stori za ta svet, o čemer pa mi, njeni verniki, nikoli ne govorimo. In vendar, če pomislimo: Katoliška cerkev služi ljudem vseh ras, veroizpovedi in družbenih položajev, jih zdravi in uči. Razvila je številne znanstvene metode, izobraževalni sistem in Sveto pismo.

Jezusa Kristusa prinašamo neštetim ljudem in jih onkraj slehernega razumevanja navdajamo z mirom.

3naši dvomi so večji od naših prepričanj.

Eden izmed glavnih razlogov, zakaj ne evangeliziramo, je ta, da v vse skupaj pravzaprav malce dvomimo. Ali je Jezus sploh resničen? Ali bo resnično izboljšal življenja drugih ljudi?

To so pomanjkljivosti naše vere, težave z vero pa lahko premagamo na tri načine.

Prvi je molitev. Zelo iskreno recimo: “Gospod, želim si verovati. Pa ne morem. Pomagaj moji neveri!”

S. Miriam James Heidland je gojence Benediktinskega kolegija v Kansasu naučila izvrstnega načina molitve v obdobju verskih dvomov. Predlaga, naj si predstavljamo, kako se sprehajamo po svoji najljubši pokrajini – ali plaži. Za seboj nekoga zaslišimo in se ozremo. Jezus je. Pristopi k nam in nas začne spraševati o našem življenju. Ko se skupaj sprehajava, mu zaupam vse, kar me teži. Čez nekaj časa prideva do klopi, kjer lahko sedeva drug nasproti drugega. Ko sediva, mu pogledam v obraz in Jezus vpraša: “Povej mi, česa mi nikakor nisi mogel zaupati, ko sva se sprehajala?”

Kadarkoli naredim to vajo, Mu na koncu vedno zaupam, kaj me resnično teži. Nato storim še naslednja dva koraka: pogovorim se z nekom, ki mu zaupam svoje dvome, in poiščem odgovore na svoja vprašanja, bodisi na Aleteii ali pa kje drugje.

4preplašeni smo, da bi govorili o bogu.

Običajno obstajata dva razloga, da o nečem nismo pripravljeni govoriti: naša samozavest je bodisi premajhna ali prevelika.

Če je premajhna, se nam zdi, da ljudje niti približno ne želijo slišati, kaj imamo povedati, in to je preprosto narobe. Vadite z malim in se počasi prebijajte proti zahtevnejšim stvarem. Začnite z opisovanjem poroke, na katero ste bili povabljeni, ali obhajanjem kakšnega drugega zakramenta. Omenite kakšno podrobnost iz pridige. Presenečeni boste, kako zelo so ljudje sprejemljivi za takšne pogovore.

Če je naša samozavest prevelika, si ne želimo, da bi “verski govori” na kakršenkoli način zmotili predstavo, ki jo smo jo ustvarili o samih sebi. No, tako ne bo šlo. Prvič: ljudje gotovo vedo, da smo verni in bodo preprosto predvidevali, da se svoje vere sramujemo. Drugič: veliko ljudi je izjemno simpatičnih in z veseljem delijo svojo vero.

V obeh primerih potrebujemo krepost upanja: zaupati moramo, da bo Bog poskrbel za nas, če bomo storili, kar nam naroča. Poskusite. On zagotovo bo.

5Raje imamo mehurčke in zatočišča kakor grešnike in služenje.

Včasih ne oznanjamo evangelija, ker smo, če smo iskreni, povsem zadovoljni z obstoječim stanjem. Radi imamo ljudi v svojem udobnem krogu znanstev. Ljudje zunaj tega kroga pa nam niso pretirano všeč.

Pravzaprav si te druge ljudi včasih predstavljamo kot nasprotnike, ki jih je treba premagati, ne pa kot duše, ki jih moramo doseči.

No, v tem primeru uporabljamo napačno metaforo. Papež Frančišek je že večkrat dejal: “Cerkev vidim kot bolnišnico po bitki.”

Da, obstajajo resnice, ki jih moramo braniti, in neresnice, ki jih moramo vreči s prestola. Toda ljudi, ki jih poznamo, so ranile laži sekularizma, in pozdravi jih lahko le Kristusova ljubezen, ne pa naš odpor.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Tags:
evangelizacijaJezusvera
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.