V zadnjem času se večkrat pojavi vprašanje, kam moramo gledati med mašo tako verniki kot duhovnik. Ob tem se mnogi sprašujejo, ali in zakaj (če sploh) je to pomembno. Vsekakor gre za nekoliko bolj zahtevno vprašanje.
Sinagoga in Cerkev
Prvotno bogoslužje (liturgija) Cerkve se je v marsičem zgledovalo po obredju, ki so ga obhajali v judovskih sinagogah, ki jih je kot pravoverni Jud obiskoval tudi Jezus. Shodnice so bile vselej obrnjene proti templju, ki je bil v Jeruzalemu, in tako je ostalo tudi danes, ko templja že več kot tisoč let ni, saj je bil porušen.
Bogoslužje v shodnici je bilo naravnano na tempelj, kjer so se opravljale daritve in kjer je bila v Presvetem (imenovano tudi tabernakelj) shranjena skrinja zaveze in kjer je bil kraj Božje navzočnosti v skrivnostnem oblaku (šekina).
Cerkev je to strukturo v marsičem posnemala. Cerkve niso usmerjene proti neki določeni geografski točki, ampak proti vzhodu, saj vzhajajoče sonce predstavlja Kristusa, Vzhajajočega, ki nikoli ne zaide, ko je na veliko noč premagal smrt, kakor tudi pričakovanje drugega Kristusovega prihoda.
Tudi cerkvena zgradba pozna Presveto, ki se imenuje prezbiterij, v katerega so smeli nekoč stopiti le duhovnik in strežniki. Verniki, ki so prejemali obhajilo, so pristopali k obhajilni mizi, ki je ločevala prezbiterij od cerkvene ladje.
Kam gledamo? Kam gremo?
V judovstvu so v shodnicah, sinagogah obhajali, kar bi danes imenovali besedno bogoslužje: prebirali so odlomke iz svetih knjig, bila je razlaga, molitev, medtem ko so se le v templju darovale daritve, ki so jih ljudje prinašali v skladu s Postavo.
V cerkvi je vse usmerjeno v tabernakelj, kjer je shranjeno Najsvetejše – Telo Jezusa Kristusa, posvečene hostije. Do leta 1965 je bil duhovnik med mašo obrnjen proti tabernaklju.
Mnogi teologi to razlagajo s čudovito prispodobo, saj je duhovnik pastir, ki hodi pred svojo čredo in jo vodi h Kristusu. To se ujema s starodavno podobo Cerkve kot Božjega ljudstva, ki roma – hodi po tem svetu proti nebeški domovini.
Z liturgično reformo drugega vatikanskega koncila je postopoma prišlo do (pre)obrata. Ker so papež in škofje na koncilu dali večji poudarek na podobo Cerkve kot občestva, je to postala razlaga, zakaj duhovnik gleda občestvo – vernike in ne več proti tabernaklju, kjer je Najsvetejše.
Je pomembno, kam gledamo?
Ne glede na to, koga, kaj ali kam gledamo med mašo, je najpomembnejše zavedanje, da gledamo Kristusa. Ta je živo navzoč v Najsvetejšem, med sveto mašo pa tudi v duhovniku samem.
Verniki moramo torej tudi v duhovniku gledati Kristusa in duhovnik mora kakor Janez Krstnik kazati na Boga in voditi k Njemu. Čeprav razpršeni po župnijah in škofijah, smo verniki del ene svete Kristusove Cerkve, ne cerkve tega ali onega duhovnika.
Kot je zapisal Benedikt XVI.: “Ni pomemben pogled na duhovnika, ampak skupni pogled na Gospoda. Ne gre za dialog, ampak za skupno češčenje, za odprtost Prihajajočemu. Zaprti krog ne ustreza bistvu dogajanja, pač pa skupna odprtost, ki se izraža v skupni smeri.”
