Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Sob, 27. novembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Ni vredno pustiti življenja na cesti, saj je prelepo za to”

Fotografija je last Taje Metličar.

Nataša Kogej - objavljeno 21/11/21

"Ko vidim fotografije nesreče in pomislim, kako živim sedaj, še sama ne morem verjeti, da je to res"

Taja Metličar je 18. junija 2007 iz neznanega razloga (ni bila pod vplivom kakršnihkoli substanc ali zaradi prehitre vožnje) zapeljala na nasprotni vozni pas in trčila v tovornjak avtovleke. Kar bi lahko bil konec njenega življenja, danes Taja vidi kot vnovično rojstvo.

Ob hudih telesnih in možganskih poškodbah je namreč izgubila spomin in svoje življenje začela na novo, ko se je po 17 dneh kome zbudila v bolnišnici. Zdravniki so napovedali, da morda ne bo več hodila in celo razvojno ostala na stopnji triletnega otroka.

A Taja in njeni starši se niso vdali. Z vztrajnostjo je invalidski voziček pustila za seboj, se vsega naučila na novo, diplomirala kot organizator socialne mreže in naredila še prekvalifikacijo za pomočnico vzgojiteljice.

Danes s partnerjem Gregorjem in sinom Borom živi v Polzeli in dela kot varuhinja z otroki s posebnimi potrebami v Centru za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje v Velenju. S svojim dobrovoljnim in nalezljivim nasmeškom pa posebno pozornost posveča varnosti najmlajših v prometu.

Nekje so vas poimenovali ženska brez preteklosti. Na začetku je bilo verjetno težko, so se pojavili strah, negotovost, nezaupanje do ljudi, ki jih niste poznali?
Začetkov se sploh ne spomnim. Spomnim se kakšnega utrinka rehabilitacije v Soči. Ko vidim fotografije nesreče in pomislim, kako živim sedaj, še sama ne morem verjeti, da je to res. Moram prav pogledati izvide, da so bile res take poškodbe, da si jih nismo kar izmislili.

Ker sem izgubila spomin, se sploh ne zavedam, da je kaj težko, da česa ne znam narediti, ker ne vem, da sem sploh kdaj znala. Starša pravita, da sem na začetku celoten obisk postavljala le par vprašanj, kot sta: “Kdo si pa ti? Zakaj si tukaj?”

Pozabila sem, da so mi že povedali. V sedanjem življenju, kot mu rečem, se včasih tudi ne spomnim, kaj je bilo pred pol leta. Kar je pomembno, se spomnim, preostalega pa pač ne.

Uničen avto, s katerim se je Taja peljala usodnega dne.

Znate “zablefirati”, če se česa ne spomnite?
Starši, ki me poznajo, so vedno vedeli, kdaj sem v resnici nekaj pozabila ali pa se mi ni ljubilo in sem se hotela izgovoriti na poškodbo možganov. Tako da sem morala takoj priznati. Če ne vem, pač povem.

Včasih mi je malo nerodno, če ne poznam kakšnega zgodovinskega dogodka ali znane osebnosti. Potem povem, da sem pozabila, kam kdo v zgodovini spada.

Kaj je privedlo do izgube spomina?
Prometna nesreča. Poškodba na možganih, na delu za spomin. Desna stran telesa je bila poškodovana, imela sem različne zlome in bila na vozičku. Imela sem izgubo kratkoročnega spomina in niso vedeli, kako bo rehabilitacija potekala.

Na začetku so starše opozorili, da bom mogoče ostala na stopnji otroka, ker so bile na žalost takšne poškodbe. Ampak očitno je bila moja volja ali nekaj tako močno, da je kar šlo in sem prišla do trenutne stopnje, ki jo še nadgrajujem.

Med okrevanjem.

Vsega ste se morali naučiti na novo. Kje ste našli voljo in motivacijo?
V bistvu nisem niti vedela, da sem kdaj to znala in potem mi je bilo logično, da se učim in
trudim. Drugega nisem poznala. Ko so mi prvič rekli, da gremo domov za vikend, nisem vedela, kaj je to dom. Ko sem bila petkrat doma, pa sem se ga že veselila. Ne vem, kako sem sploh začela, ampak verjetno je bilo tako, kot je moralo biti.

Ste nesrečo predelali tudi s pomočjo knjige Številka trenutno ni dosegljiva? Ali je to bolj opomnik za druge?
Z Zavodom Varna pot sodelujem že 14 let, letos imajo 15. obletnico. Sodelovala sem z njimi po šolah in že dolgo hotela napisati to knjigo. Zgolj zato, da jo mladi preberejo in da take knjige ne bo napisal nihče več. Da imam samo jaz tako izkušnjo.

Marsikdo po taki nesreči tudi pisati ne more več. Če kdaj zadenem na lotu, bom vsem srednjim in osnovnim šolam dala to knjigo, da otroci preberejo, da je življenje res veliko več vredno, kot da ga pustiš na cesti. 

Omenili ste že, da ste ambasadorka varne vožnje pri Zavodu Varna pot. Kaj bi radi tudi prek tega sporočili voznikom in udeležencem v prometu?
Ni vredno pustiti življenja na cesti, saj je prelepo za to. Če imaš potrebo po hitrosti ali želiš dati ven jezo, pojdi na poligon ali pa naredi nekaj drugega. Ampak ne ogrožaj drugih. Jaz imam to srečo, da sem bila v nesreči, ki sem jo povzročila, poškodovana samo jaz. Hvala Bogu mi ni treba živeti s tem, da sem nekomu drugemu naredila nekaj hudega.

Kaj danes opažate v prometu?
Preveč ljudi je na telefonih. Če ti zazvoni telefon, zapelji na stran in se pogovori, ne govori med vožnjo. Pa tudi to brezglavo divjanje, to me najbolj razjezi. Divjajo in ogrožajo sebe in vse druge, potem pa se na semaforju znajdemo skupaj.

Prehiter tempo življenja imamo in to se odraža tudi v prometu. Če sama slučajno zamudim, se lepo opravičim in vsak razume. Prišla sem. Če bi hitela, pa morda nikoli ne bi prišla do tistih ljudi in me ne bi nikoli več videli.

Ali svojo idejo prometnega parka oziroma avtošole za otroke preizkušate s svojim sinčkom?
Seveda. Učim ga, kako iti čez prehod za pešce, da se na rdeči luči pogleda, da se s poganjavčkom ne vozimo po sredini ceste ipd. Sedaj že on mene opozori. Kdaj pa ga bom začela opozarjati? Potem, ko bo prepozno? Zato bi rada uresničila idejo avtošole za otroke, ki sem jo videla na Finskem.

To je normalen mestni park, ki ima določene dodatne označbe, npr. narisano cesto, prehod za pešce, prometne znake itd. V določenem delu dneva se spremeni v poligon za otroke, ki se po njem vozijo v svojih avtomobilčkih. Kdorkoli gre takrat čez park, se mora obnašati, kot da je na cesti. Hoditi tam, kjer je označba za pločnik, počakati, da mu otrok ustavi na “prehodu za pešce” itd.

Zunaj teh ur pa je to spet navaden park. In na Finskem, kjer imajo v vsakem mestu take prometne parke, se to zelo pozna pri njihovi kulturi vožnje. Tam sem bila devet mesecev in mislim, da nisem niti trikrat čakala, da mi ustavijo na prehodu za pešce. Ali če je omejitev 60 kilometrov na uro, toliko vozijo, ker so tako naučeni od majhnega.

Tako kot se naučimo, da je 2 x 2 = 4, tako se oni naučijo kulture vožnje in drugega sploh ne poznajo. Zato bi rada to avtošolo pripeljala v Slovenijo, da se začnejo otroci od malega učiti obnašanja v prometu, kot se npr. naučijo oblačenja. Ko so najstniki in so najbolj “pametni”, je že prepozno.

Pred kratkim ste praznovali rojstni dan sinčka. Se v takih dneh spomnite tudi tega svojega vnovičnega rojstva?
Ja, ne morem verjeti, da sem preživela in imam sedaj še otroka. Pravim, da sem morala preživeti, da sem dala novo življenje, da sem dala življenje Boru. Ker če ne bi preživela, tudi Bora ne bi bilo. Bor pa mora biti na svetu.

Tags:
intervjunesreča
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.