Zakaj je med Slovenci toliko razdeljenosti? “Osredotočimo se na dobro. Začnimo pri sebi in v svoji okolici”

Slovenska družba je že prej bolehala za razdeljenostjo. Koronačas pa je razklanost in delitve še poglobil. Zdi se, da se res z velikansko težavo argumentirano pogovarjamo, če nam sploh uspe. Vsak vztraja na okopih svojih ali podobnih prepričanj. Ob dnevu samostojnosti in enotnosti smo na Aleteii šestim sogovornikom zastavili zahtevno vprašanje, in sicer ...

Kaj so odgovorili strokovnjakinja za retoriko, duhovnik, nekdanja športnica, glasbenik, komunikologinja in zgodovinar? Preberite v anketi.

S tem, kako in kdaj izbirati prave besede, ima ogromno izkušenj Hedvika Dermol Hvala. Že 25 let se namreč ukvarja z izvajanjem seminarjev, delavnic in predavanj s področja retorike, javnega nastopanja ter pisanja in priprave besedil. Pred kratkim smo jo gostili v intervjuju.

"Mislim, da v današnjem času enotnost ni problem samo pri Slovencih. Razdvojena je družba povsod po svetu, žal. Prvi korak k povezanosti pa je zagotovo v komunikaciji: preden spregovorimo, premislimo, kaj bomo rekli. Tako se lahko izognemo temu, da bi prizadeli sogovorca. Komuniciranje je namreč vedno dvostransko."

"Vlogi poslušalca in govorca se izmenjujeta. Ne bodimo nevljudni in ne prekinjajmo. Tudi če imamo drugačno prepričanje, govorca enostavno poslušajmo in z vsem spoštovanjem povejmo svoje mnenje, ko pridemo na vrsto, ne da bi zaničevali njegovega."

"Težava pa je v tem, da enostavno ne znamo več poslušati. Skakanje drugemu v besedo je postalo kar moderno. Ko se bomo naučili tega, da resnično prisluhnemo in slišimo, kaj nam drugi govori, sami pa pomislimo, kaj bomo izrekli, bomo lahko naredili korak naprej."

V zadnjem času in ob posnetih vlogih, ki se bližajo številki sto, ter številnih medijskih nastopih se je retorično še bolj izmojstril tudi župnik v Grosupljem in na Lipoglavu Martin Golob. Kaj on meni o enotnosti Slovencev? Takole je povedal v oddaji Reflektor:

"Koliko pa molimo za domovino? Koliko za naše politike? Vsi jih znamo zelo hitro pokritizirati, ločevati. Namesto da bi gledali na ideje, ki jih ima neka oseba. Tisti, ki se danes upa izpostaviti v politiki, je zame kar pogumna oseba. Glavo da na tnalo, da se na razpolago, da ga nekateri glodajo do kosti."

"Tudi kristjani pri tem nismo vedno najlepši zgled. Pomemben korak bo, če bomo manj kazali s prstom in če bomo kakšno reč iz zgodovine, čeprav so se dogajale težke stvari, znali odpuščati, pogledati v oči, četudi ne bomo vedno slišali besede oprosti. Smo še mlad narod, ki mora še malo odrasti."

"Rad bi poudaril: kamorkoli grem, se srečujem z zelo dobrimi ljudmi. Toliko dobrote je med Slovenci, toliko prostovoljstva! Kako znamo stopiti skupaj, ko nastane kakšna stiska. Osredotočimo se na dobro. Začnimo pri sebi in v svoji okolici. Hitro ugotoviš, da svet ni le temen. Molimo za politiko, voditelje, za sosede, da bomo z njimi lažje živeli. Lepo mi je v naši državi in župniji, kjer delujem, in tudi drugje."

Tadeja Brankovič je nekdanja vrhunska športnica, biatlonka. Šestkrat je stala na zmagovalnem odru tekem svetovnega pokala. Štirikrat je nastopila na olimpijskih igrah. Pred kratkim je izšla njena knjiga, ki jo je poimenovala Peta olimpijada. Zato, ker je poleg športnih podvigov in izzivov v njej opisala tudi svoje pete "olimpijske igre" – soočenje z rakom dojk, ki še ni povsem končano. A preizkušnje so jo med drugim naučile, da še bolj ceni življenje, kar je opisala tudi v intervjuju za Aleteio.

"Želim si, da bi vsi bolj delovali v vrednotah odgovornosti, spoštovanja in ljubezni. Vzori vlečejo. Delimo ljubezen iz srca. Poslušajmo svoj glas srca."

Tadeja z družino in v naravi

"Dokazali smo, da šport povezuje in združuje vse Slovence. Zato bodimo športni v duhu poštenosti in odgovornosti do sebe in drugih. Živimo na sončni strani Alp – bodimo hvaležni za to. Prijeten praznik vam želim. Preživite ga v športnem duhu razigranosti. Ker šport in gibanje osvobajata."

Matic Plevel je član ansambla Saša Avsenika, skrbi za organizacijo nastopov še nekaterih drugih skupin, sicer pa je diplomirani psiholog. Tudi on je v rubriki Moške skrivnosti podčrtal pomen komunikacije.

"Zelo majhni smo. Včasih je to prednost, drugič slabost. Slovence je zgodovina zelo viharno premetavala. Ko moramo stopiti skupaj, to znamo. Včasih, ko nam je vse lepo, pa ne znamo. Smo zmes med alpskimi državami, kjer so bolj hladna ljudstva, in tistimi na jugu, kjer so bolj temperamentna. Prednost Avstrijcev je na primer to, da znajo izhajati iz svoje dežele. Oni od nekdaj živijo z Alpami. Južni narodi imajo zelo razvito narodno zavest, močna čustva, držijo skupaj."

"V Sloveniji imamo nekaj sindroma cankarjanstva. Moramo malo trpeti, ne sme nam biti optimalno, da stopimo skupaj. Saj se znamo veseliti, na primer, športnega uspeha. Včasih pa smo še 'bolj' Slovenci takrat, ko nas malo poškodujejo, ogoljufajo. To kot relativno mlada država še vlečemo za sabo. Zavedati se bomo morali, da je majhnost naša prednost, da moramo držati skupaj."

Matica spoznajte tudi v galeriji

"Spoštovati moramo naše razlike, po drugi strani pa biti ponosni na unikatnost, ki jo premoremo: na športnike, glasbenik, kulturne, gastronomske uspehe. Danes se v svetu išče petičnost. Slovenci smo petični – majhni, ampak lahko ponudimo toliko več. Bodimo ponosni na to. "

Marjana Korošec, zdaj upokojena komunikologinja, se je rodila v Argentini in bila do prihoda v Slovenijo tam dejavna članica slovenske skupnosti. Poučevala je na Visoki šoli za hotelirstvo in turizem, imela podjetje za organizacijo kongresov in prireditev. V Sloveniji je delala z mladimi pri Skali in v MIC-u. Zdaj pa je upokojenka in katehistinja v župniji Polhov Gradec. Med drugim je tudi članica Društva katoliških pedagogov Slovenije.

"Na prvem mestu in predvsem bi si morali to (enotnost, op. a.) res želeti. Če bi bila želja dovolj močna, bi vsak prispeval kanček razumevanja in pripravljenosti. Delal bi v korist bližnjega in naroda. Tudi v tej močni želji bi našli pot do sporazumevanja. Da pridemo do tega, pa mora biti prisoten iskren dialog in obojestranska želja ter pripravljenost priti do točke sporazumevanja, ki bi nas nato pripeljala do soglasja."

"Opažam, da se kot narod v solidarnosti zelo povežemo in izkazujemo, lahko podarimo materialne stvari, tudi denar, samo pri svojem 'prav' ne znamo odnehati."

"Epigenetika je kruta reč. Najprej moramo urediti marsikaj za nazaj. Naša dežela je s krvjo prepojena. Na desettisoče pobitih (in brez groba) leži po naši domovini. In nekoč mi je nek učen človek rekel: 'Če krivda ni (bila) individualizirana, krivda postane kolektivna, krivda naroda!'"

To so besede Urbana Jakopa, pred kratkim gosta Moških skrivnosti, zgodovinarja in neutrudnega obujevalca slovenske tradicije.

Urban nadaljuje: "Tu leži po mojem mnenju srž problema, epicenter neenotnosti, razklanosti, sovraštva, delitev. Pa se ne postavljam na nobeno stran, nimam pravice, niti nisem osebno prizadet (da bi te travme bile prisotne v naši družini). Imel sem priložnost biti poleg pri sondiranju osmih grobišč na Ljubnem ob Savinji."

Urbana spoznajte tudi v galeriji

"Odkril sem jih skupaj s pričami, domačini. Hodimo skoraj dobesedno po kosteh. Neverjetno, kaj nam skriva – sporoča zgodovina, a žal je skoraj usojeno, da se od nje prav ničesar ne naučimo. Da bi se pa Slovenci znali bolje slišati, je prvi korak, da znamo bolje slišati sami sebe."