Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 25. junija |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Čas pred očetovo smrtjo nam je prinesel ozdravljenje

shutterstock_2090125921.jpg

Dikushin Dmitry | Shutterstock

Anna Malec - objavljeno 15/01/22

"Vedno sem mislila, da bom, ko bo odhajal, paničarila, kričala, naj ga rešijo, toda to so bile edine besede, ki sem jih lahko izgovorila"

Pred tremi leti si Evelina ni znala predstavljati, da bo sposobna preživeti to, kar se bo vsak hip zgodilo. Stara je bila 30 let, imela je moža, dva otroka in … težke družinske spomine. Oče ji je vedno veliko pomenil, toda, kot pravi, so bili “njuni odnosi precej povprečni”.

Bil je gasilec in bolehal je za tako imenovano “poklicno boleznijo”. Ni tepel, ni se prepiral, precej je pil. Med očetom in hčerko se je z leti pojavil zid, ki ga je bilo težko premostiti.

“Marsikaj sem mu lahko očitala. Nisva imela nobenega odnosa, razen tistega korektnega – izmenjava osnovnih informacij o dogajanju v družini. To ni bil odnos, ki bi ga rada ustvarila s svojimi otroki. Bil je precej hladen.” Veliko pozneje je ugotovila, da je dobila najboljše starše.

Diagnoza: maligni tumor

Dneva, ko je izvedela za očetovo diagnozo – maligni tumor pljuč z metastazami v glavi –, se bo Evelina spominjala do konca življenja.

“Zame je bila to prava bolečina. Oče je bil že prej pogosto v bolnišnici, ker je pil, toda raka nihče ni pričakoval. Po eni strani sem se zavedla najinega težkega odnosa, po drugi pa, da je moj oče precej oddaljen od cerkve. Bil je krščen, toda ni mogoče reči, da je imel kakršenkoli odnos z Bogom.”

Zanjo, dekle, ki je izkusilo božje delovanje v svojem življenju in je, kot pravi sama, “imela z njim poglobljen odnos”, je bilo to najpomembnejše. Očetu predati vero. Toda na srce ji je trkalo zavedanje, da tega ni sposobna storiti. “Ta odnos je vez, težko jo je nekomu predati ali pa povedati, da bo zdaj tako. Zato so bili začetki bolezni težki. V meni je bilo veliko strahu, da bo umrl brez spovedi.”

Oče je takoj po postavljeni diagnozi ženo vprašal, ali hčerka že ve. Za Evelino je bil to znak, da se je kljub temu, da je bil njun odnos zapleten, na obeh straneh začelo nekaj dogajati. Vzajemna skrb v obličju bolezni je dajala upanje.

To ji je omogočilo, da se je počasi, še vedno sramežljivo, z očetom pogovorila o temah, povezanih z vero, čeprav je čutila, da je to zanjo težko. Še posebej, ko je oče na temo spovedi trdil, da ima še čas. “Zdelo se mu je, da je spoved zadnji trenutek, da bo takoj po njej umrl,” se spominja.

Vedela sem, da je v tej zgodbi Bog

V tistem času je Evelina v domači župniji slišala več pričevanj ljudi iz neokatehumenskih skupnosti. Eno izmed zgodb je še posebej ohranila v spominu.

“Spomnim se, kako je neki fant rekel, da ima njegov oče raka. Ko sem ga poslušala, sem močno jokala. Pripovedoval je, kako je svojemu očetu povedal, naj se ne boji, ker je bila njegova sodba že izrečena in so mu bili odpuščeni vsi grehi. Spomnim se, da se me je to tako zelo dotaknilo, spraševala sme se, kako je sploh lahko kaj takega rekel. Čutila sem, da sama ne bi bila zmožna izgovoriti takih besed.”

Kot pravi Evelina, za vse pride pravi čas. Tudi za te (kot se zdi) nepredstavljive besede. “Ko sem mu povedala to, kar sem slišala v cerkvi, so ga nemudoma oblile solze. To je bil prvi trenutek, ko sem vedela, da je Bog del te zgodbe, tudi prek drugih ljudi. Da nisem ostala sama, da mi ni treba razmišljati, kako mu pomagati, ampak sem lahko preprosto orodje in dovolim, da Bog deluje v njem.”

“Zavedala sem se, da lahko oče kadarkoli odide. Vedela sem, da mu moram zagotoviti vse, kar lahko. Da ne bi imela občutka, da sem vedela za to ljubezen in mu nisem povedala. Nisem želela, da bi moj strah in težave pri prehajanju ovir v tem odnosu preprečile, da bi me slišal. Tudi jaz sem nekoč slišala o tem, tudi meni je moral nekdo povedati za to. Zelo sem si želela, da bi oče pred smrtjo spoznal Boga. Pravzaprav, da bi imel z njim odnos.”

To se ne bi smelo zgoditi

Pri velikonočni vigiliji je Evelina molila za svojega očeta. Oče ni več vedel, kaj se z njim dogaja. Poklicali so rešilca. Izkazalo se je, da ima tumor, ki krvavi v glavo. Spomnili so se besed zdravnika – tega tumorja ni mogoče operirati.

“Vse, kar sem takrat očetu govorila v uho, je bilo, naj teče k Jezusu. Ne vem, zakaj. Vedno sem mislila, da bom, ko bo odhajal, paničarila, kričala, naj ga rešijo, toda to so bile edine besede, ki sem jih lahko izgovorila.”

Takrat se je zgodil čudež. Na oddelku se je pojavil mlad zdravnik, ki je očeta operiral. Po nekajurni operaciji je oče prišel nazaj k zavesti.

“Bilo je na veliko noč in za nas je bilo to pravo vstajenje. Po operaciji je bil oče drug človek. Imela sva globlje pogovore. Verjamem, da je bil to čas, ki nama je bil dan kot darilo, čas za slovo, čas za vnovično vzpostavitev odnosa. Moje odpuščanje je prišlo prej kot očetova bolezen, toda potrebovala sva čas za zbližanje. Lahko sem poskrbela zanj, gradila bližino.”

Rekla sem, da ga imam zelo rada

Kljub operaciji so se izvidi slabšali.

“Zdravniki so predlagali, da očeta vzamemo domov, tudi sam si je to želel. Na prvi petek v mesecu je prejel obhajilo. V soboto se je slabo počutil. Zvečer sem se še pogovarjala z njim, rekel je: ‘Veš, bojim se.’ Vprašala sem ga: ‘Oče, česa se bojiš?’ ‘Da bom umrl.’ Rekla sem, da bomo vsi umrli, toda tam so nebesa, njegovi bližnji, tam ne bo sam. Mirno je odgovoril: ‘Res je.’ Zame je bila to potrditev, da je v to resnično verjel, toliko, kolikor je le mogel.”

Evelina je odhajala iz očetove sobe, ko je začutila, da jo nekaj ustavlja, da še ne more oditi. “Vrnila sem se in mu povedala, da ga imam zelo rada. In naj se drži. Tudi on mi je rekel, da me ima zelo rad. Zelo dolgo mu tega nisem povedala. Morda v SMS-u, toda ne direktno. To je bilo najino slovo.”

To je bil njun zadnji pogovor. Naslednje jutro je Evelina hitela v bolnišnico, da bi ga še zadnjič videla. “Molila sem rožni venec, da bi mi le uspelo. Ko sem prišla, se je že poslavljal. Vsi so stali ob postelji in ko mu je duhovnik rekel, da so mu vsi grehi odpuščeni, je umrl.”

“Tega sem se vse življenje najbolj bala. Nisem kričala, naj ga rešijo, nisem se vrgla na posteljo, le stala sem ob njem. In imela občutek, kot da stojim pod križem. Ničesar nisem mogla storiti, lahko sem samo nadaljevala. Še pred nekaj leti se mi je to zdelo popolnoma nemogoče.”

Evelina priznava, da ga pogreša, najbolj pa se veseli njunega vnovičnega srečanja, takega brez ovir, brez bremen.

“On že ve, kako je vse skupaj videti. Jaz pa vem, da se je oče spopadal s številnimi stvarmi, ki jih prej nisem razumela. Vem tudi, da bo najino srečanje polno prave ljubezni. Želim si, da bi se to lahko zgodilo tukaj, prej, toda očitno je to mogoče samo tam. Čakam na to.”

Danes se težkih stvari ne spominja več. “Skupni čas pred smrtjo je prinesel ozdravitev. Kot hčerka sem se trudila, da mu dam vse, kar lahko. Z zdravstvenega vidika nisem mogla storiti ničesar, vendar sem se lahko postavila zanj in upala, da je Bog dober, da me ne bo zapustil. In ni me zapustil. Bilo je najboljše, kar je lahko bilo.”

Kot se je pozneje izkazalo, je očetov grob tik ob mestu, kjer je pokopan oče fanta iz neokatehumenske skupnosti, katerega pričevanje je Evelino tako zelo ganilo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto

Tags:
bolezendružinaodnosismrt
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.