Aleteia logoAleteia logoAleteia
Ned, 29. maja |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

V primežu anoreksije: “Brez mamine pomoči me verjetno ne bi bilo več”

Irena Žorž

Fotografija je last Irene Žorž

Urška Kolenc - objavljeno 02/04/22

"Vedeti, da imaš nekoga ob sebi, ki ti vliva upanje in ti daje vedeti, da si v redu, tudi če delaš napake, je najbolj zdravilno"

Zgodba Irene Žorž je pretresljivo pričevanje o večletni trnovi poti iz primeža anoreksije. Pravi, da ne bo nikoli razumela, kako je lahko dopustila, da je nadzor nad težo okupiral njeno življenje. “Ne z namenom vitkosti, ampak ker sem prišla do stopnje, ko je bila to edina stvar, ki sem jo imela popolnoma pod nadzorom in mi je dajala moč. Postalo je celo kaznovanje za vse nedosežene cilje, spodrsljaje, lastno nepopolnost.” Njeni največji strahovi morda ne bodo nikoli izginili, se pa vsak dan znova uči imeti rada sebe in si oprostiti.  

Do anoreksije so vas poleg slabe samopodobe pripeljale opazke in zbadanja sovrstnikov glede vaše postave v najstniških letih. Kako se spominjate tistega obdobja, kakšna čustva so vas prevevala?
Že od majhnega sem se počutila manj vredno, vedno sem bila v senci drugih »popolnih«. Pogosto sem poslušala kritike okolice, s tem se je krhala moja samozavest in naraščala je potreba po dokazovanju lastne vrednosti. To je privedlo tudi do tega, da sem v najstniških letih čutila pritisk glede svojega videza. Kljub izgubi nekaj kilogramov še vedno nisem bila dovolj dobra. Sčasoma je to postal način kaznovanja same sebe, ker nisem dosegala pričakovanj drugih. Namesto da bi poslušala sebe, svoje želje, sem se bolj osredotočala na to, kaj si drugi želijo. Iz živahnega dekleta sem se čez noč prelevila v zagrenjeno punco, polno kompleksov, ki je odrivala od sebe vse ljudi, ki so ji bili blizu.

V srednji šoli sem imela fanta. Prvi fant, prva ljubezen in prepričanje, da bo večno. Po štirih letih dobim SMS-sporočilo, da je vsega konec, da sem mu uničila štiri leta življenja, praktično mladost. Prizadelo me je. Očitala sem si, da sem grozna oseba. Z njim pa sem tudi jaz izgubila svojo mladost in vse ljudi, ki so me takrat obkrožali in sem jih imela za prijatelje.

Irena Žorž

Kdaj ste prišli do spoznanja, da tako ne gre več naprej?
Med študijem v Ljubljani sem imela obdobje, ko sem bila okej. Bila sem odločena, da iz sebe nekaj naredim in spoznam nove ljudi. Zbližala sem se z Rokom, ki je sedaj moj mož. Spoznala sem tudi kakšne napačne ljudi, ki so od mene zopet pričakovali popolnost. Ampak človek ne more biti popoln, samo Bog je. Takrat me je spet zlomilo. Nisem mogla več nadzorovati svojega življenja, nič več mi ni uspevalo.

Moji možgani so bili že tako uničeni, da sem imela v glavi samo še to, da moram telovaditi. Posluževala sem se bizarnih načinov hujšanja. Nikoli nisem bruhala, vso hrano, ki sem jo zaužila, sem pokurila s telovadbo. Tudi ponoči sem uhajala iz hiše in hodila telovadit. Tehtala sem se vsak dan na skoraj vsake pol ure. Vsak gram več je bil poraz zame, vsak gram manj zmaga. Teh grozot si ne želim nikoli več doživljati in nikomur jih ne privoščim. V meni so bili veliki boji, tako da enostavno nisem več zmogla. Odločila sem se pustiti študij. Ob tem sem se počutila še slabše.

Vpisala sem se na drugo fakulteto. Zgodba se je ponovila, spet sem hotela biti popolna. Ko so me domači že pakirali za bolnico, sem bila panična, da moram s seboj vzeti zvezke, da se bom lahko učila. Takrat me je Rok postavil pred dejstvo: “Če vzameš te knjige s seboj, vedi, da mene ne bo več, ko prideš nazaj.” Ta dan je bil prelomnica. Vse zvezke sem pustila doma.

Tudi v bolnišnici me niso sprejeli. Mami so rekli, da sem preveč trmasta in se bom, če sem se tako odločila, rešila sama. Od takrat nisem izgubila nobenega grama teže več. Najprej sem se z vsemi močmi trudila, da sem ohranjala težo. Dolgo časa je trajalo, da sem začela pridobivati kilograme. Sčasoma sem spoznala, da me nadzor nad težo ne dela boljše osebe in da to ni način dokazovanja lastne vrednosti.

Obiskala sem veliko psihologov in psihiatrov, a mi niso znali pomagati. Obtoževali so mojo družino za moje probleme, toda ravno njim se mi nikoli ni bilo treba dokazovati.

Ko sem zaradi nedokončanega šolanja imela občutek, da sem zaradi tega manj vredna, je znova prišla v moje življenje profesorica filozofije iz srednje šole. Rekla mi je, da je edina diploma, ki jo moram dobiti, diploma iz življenja. Ker sem borka in to zmorem. In to mi je res pomagalo, da sem spoznala, da človeka in to, kar je, ne naredi izobrazba, ampak pečat, ki ga pustiš v življenju.

Irena Žorž

Se je zaradi stiske spremenil tudi vaš odnos z bližnjimi? Kako so gledali na vas in vaše težave?
Brez družine in moža mi ne bi uspelo. Bili so mi zelo močna opora, posebej mama. Do konca življenja ji ne bom mogla poplačati vsega, kar je naredila zame v tistem obdobju. Ne bom pozabila, kako sem jo enkrat zasačila, ko mi je v zelenjavne juhe pasirala meso, da bi zaužila kaj bolj “konkretnega”, in mi kuhala zvarke za boljšo kri, saj sem bila zelo slabokrvna. Brez njene pomoči me verjetno ne bi bilo več. Večno ji bom hvaležna, čeprav sem bila takrat nanjo zelo jezna. Sram me je svojega takratnega obnašanja.

Je bila svetla točka pri premagovanju bolezni glasba, s katero se veliko ukvarjate?
Pojem že od malih nog in glasba je bila edino področje, za katerega sem vedela, da sem močna. V najstniških letih smo imeli bend ritmično duhovne glasbe, to je bilo eno najlepših obdobij. Glasba je edina stvar, ki me je vedno pomirila, samo z njo sem lahko odmislila glasove v glavi.

Zdaj sem jo – tudi zaradi korone – malo postavila na stranski tir. Nisem veliko vadila, znanje se je malo izgubilo, spremenila se mi je barva glasu, pa tudi višina, kar zahteva novo prilagajanje petju. Mi pa ritmično duhovna glasba še vedno veliko pomeni. Je moja osebna molitev, z njo se čutim najbližje Bogu.

Kako sta z možem gradila vajin odnos, glede na to, da vam je bolezen preprečevala živeti normalno življenje?
Roka poznam že iz osnovne šole, bila sva celo sošolca v srednji šoli. Najini poti pa sta se začeli prepletati z usodnim prevozom do Ljubljane. 🙂 Sprva je bil tih (kar danes ne velja več :)) in je rad samo poslušal, kar mi je veliko pomenilo. Sprejel me je tako, kot sem, z vsemi pomanjkljivostmi. Ves čas je bil moja velika opora.

Najbrž ne bom nikoli izvedela, kako je sploh zdržal z mano. Bil je ob meni v najtežjih trenutkih, v obdobju depresije in antidepresivov, bil je ob meni, ko sem samo strmela in buljila v prazno … Bil je tam, moj steber, moja opora.

Z leti je najina zveza postala še bolj trdna in pristna. Včasih imam občutek, kot da sem malo prehitevala stvari. Ko sem začela nazaj vzljubljati sebe, se tudi odnosi z drugimi popravljajo in krepijo.

Irena Žorž

Dejali ste, da je bila ena večjih kazni za vas izguba menstruacije, ženstvenosti. Kako na svoje telo in prehojeno pot gledate danes?
Skoraj devet let že nimam menstruacije. Glede na to, koliko let je trajalo hiranje, so mi dali zelo malo možnosti, da se bo telo povrnilo v prvotno stanje. Toda čudeži se dogajajo, zakaj se ne bi tudi meni. Ves čas moram biti na hormonskem zdravljenju, kar mi povzroča velika nihanja v razpoloženju.

Ko sem se začela malo rediti, je bil zame šok. Ne zaradi zunanjega videza, ampak ker sem izgubljala edino, kar sem imela popolnoma pod nadzorom. Ko so ljudje začeli opažati, da sem se zredila, se je v meni oglašal glas, da sem zavrgla vse, kar sem uspela doseči. Kar nekaj let je trajalo, da sem utišala ta glas. Zdaj sem vesela, če mi kdo reče, da sem videti normalno.

Dolgo časa so me zelo prizadele novice o nosečnosti znank. Obtoževala sem se za svojo nezmožnost postati mama, za kar sem čutila, da je moje poslanstvo. In jezna sem bila na nosečke: zakaj one, zakaj ne jaz? Uspešno sem prebrodila krizo in v meni ni več jeze in obtoževanja. Ostala je le žalost in praznina v srcu. Težko mi je tudi zaradi Roka, ker vem, koliko si on želi imeti družino in mu je ne morem dati. 

Irena Žorž

Na preizkušnji je bila tudi vaša vera. Kako ste znova začeli graditi odnos z Bogom?
Veliko sem se spraševala, zakaj se to dogaja prav meni. Nisem več verjela, da je v Bogu kaj dobrote. K maši sem hodila le še zato, ker sem bila tako vzgojena, že kar z odporom.Preizkusila sem številne sprostitvene tehnike, jogo itd., ampak pri vsem tem sem čutila neko tesnobo. Enkrat me je prešinilo, da to nikamor ne pelje. Pogovor z župnikom mi je dal misliti, da se z jogo zapiraš v svoj svet in sebe postavljaš v ospredje. Ugotovila sem, da je to, kar meni manjka, odnos Bogom. Našla sem ga v molitvi. Bolj kot klasični molitveni obrazci mi je blizu osebna molitev, predvsem v naravi. Počutim se pomirjeno. Danes vem, da me Bog sliši in me ni zapustil.

Kako lahko stojimo ob strani osebi, ki se zdravi za anoreksijo? Bi izpostavili kaj, kar je vas morda zmotilo?
Še zmeraj se mi zdi zelo neumno, ko kakšen človek očitajoče reče: odpri hladilnik in pojej vse, kar vidiš, zredila se boš in bo vse v redu. Takšne izjave res ne pomagajo. Sama brez problema pojem celo pico, pa ne reši mojih težav. Ne silimo v osebo s takimi opazkami in nasveti. Pomembno je, da daš vedeti, da si tam, da se lahko kadarkoli nate obrne, da ga ne boš zapustil in ti je pomemben. Vedeti, da imaš nekoga ob sebi, ki ti vliva upanje in ti daje vedeti, da si v redu, tudi če delaš napake, je najbolj zdravilno.

Sama sem hotela imeti vse preveč načrtovano in popredalčkano. Spontanost in sproščenost sta tudi stvari, ki se ju sedaj učim. Zdaj sem prišla do tega, da se soočam z življenjem brez nekih pričakovanj, pustim se presenetiti. Lahko se samo trudim biti dober človek, pomagati drugim in naj se zgodi Božja volja. 

Tags:
anoreksijaintervjuzdravje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.