Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 24. maja |
Aleteia logo
Blogi
separateurCreated with Sketch.

Vem, da moj učinek ni merljiv po standardih, ki smo jih vajeni, toda …

WEB3;WOMAN;WRITING;DIARY;NOTEBOOK;Shutterstock_777998047;KS01

Ruslan Galiulin | Shutterstock

Ana Pavec - objavljeno 03/04/22

Kako radi imamo, da je naš učinek viden

Sedim za mizo. Mož gre mimo mene in me vpraša: “Kaj delaš?” Ko je že za mojim hrbtom, odgovorim: “Nič. Zapisujem svoje misli.” Iz njega pride prhajoč zvok, za katerega vem, da ni njegov, ampak iz prejšnjih generacij, star stoletje in več. Zvok, ki ga dobro poznam tudi iz okolja, iz katerega izhajam. Brez besed mi govori: “Loti se že pametnega dela. Kaj pa bo iz tega, da sediš in pišeš? Haha, zapisuješ svoje misli, kakšen nesmisel!”

Včasih sem že takoj, ko je mož prišel domov, vstala in tekla stran od svojih zapiskov. Zdaj vztrajam. Vem, da moj učinek ni merljiv po standardih, ki smo jih vajeni. Nič ni narejeno, ne po hiši, ne na vrtu. Račun ni bolj poln, kosilo ni kuhano. Vem, da me vse to še čaka. A zame je važno, da se pomudim v svojem notranjem svetu. Kajti vem, da brez tega, da si vsaj približno razjasnim misli, pridem v stik s sabo, tudi nič od naštetega ne bo narejeno nič boljše.

Razmišljam o tem, kaj vse v dnevu počnemo, ne da bi bilo kaj od tega. Ne da bi videli učinek, ne da bi želi takojšen uspeh. In kako radi imamo, da je naš učinek viden. Če se ne bi opirala na kakšne druge pokazatelje tega, da je moje delo, moj prispevek v družino in dom smiseln, bi že zdavnaj obupala. Vsak dan znova se začenjajo delovni procesi v gospodinjstvu in nič ni trajno. Sadovi vzgoje bodo vidni šele v odraslem življenju najinih otrok. Tudi kadar svoje misli dejansko delim z drugimi, ne morem vedeti, kaj sem v njih vzbudila. Ali je to prineslo kakšno spremembo v njihovo življenje ali ne.

Prejšnje generacije so vedele, da brez trdega dela ni nič. In z možem sva to sporočilo globoko ponotranjila. Tako zelo, da naju včasih tudi ovira – ne dovoliva si, da bi kdaj izstopila iz delovnega kolesja, kjer morajo stvari biti narejene, ne da bi se kdaj vprašala, kako se ob tem počutiva.

Ko sama to naredim, vabim hkrati tudi njega – želim si, da vstopi skupaj z mano v svet, kjer je pomembno, kdo si, kaj nosiš v sebi, ne samo to, kar vidnega doprineseš v dom, družino, svet. Vabim naju, da se skupaj usedeva in se vprašava, kaj potrebujeva, kaj naju nahrani (ne samo telesno, ampak čustveno in duhovno), zakaj sva tu, kaj edinstvenega si lahko podariva. Ker ni res, da sva tukaj samo zato, da jaz zanj kuham, on pa me finančno podpira.

Morda bova ravno s tem, da si dovoliva, da on na vrhu hriba zadovoljno zapiči v sneg smučarske palice ter po napornem vzponu opazuje veličasten sončni vzhod, jaz pa doma posedim ob kavici in knjigi, presegla podedovano trdo tradicionalno delitev vlog in si postala resnično bližnja.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
delozakon
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.