Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 30. novembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Samska mama, njene tegobe in izzivi. “Jezus bo za eno izgubljeno ovco naredil fešto v nebesih”

helena-adamic-3.jpg

LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Lojze Grčman - objavljeno 22/05/22

Pričevanje. S čim in kom vse se sooča samska mama?

Intervju, ki nosi vpogled v življenje Helene Adamič, samske mame sedemletnega sina. Pogovarjali smo se o postrani pogledih, vzgojnih in drugih izzivih, vračajočih se mislih na propadlo zvezo, primerjavi s “popolnimi” družinami in tistimi, ki si prizadevajo ustvariti tako fasado. “To, da trpi še nekdo drug, mi ni nikoli predstavljalo olajšanja,” izpostavlja Helena.

S katerimi izzivi se soočate kot samska mama pri vzgoji in nasploh?
Glede na to, da je otrok še v nižjih razredih osnovne šole, trenutno izzive predstavljajo usklajevanje njegovih šolskih in mojih službenih obveznosti, različni urniki, razvozi na tisoč in en konec, tu mi neskončno veliko pomeni pomoč mojih staršev, brez katerih bi težko zmogla. 

Kakšni dvomi in dileme se vam porajajo?
Takšni kot vsakemu staršu. Vse življenje se vračaš k temu, kar si se naučil v prvih letih. To se zasidra v podzavest. Mislim, da najin otrok temelje ima. Tako, kot življenje preizkuša mene, bo tudi njega. Upam, da mu bo moja popotnica prišla prav. Vsekakor si prizadevam za to, a jasno tudi jaz delam napake.

Kakšno popotnico mu želite dati?
Kot me svet po eni strani navdušuje, me po drugi skrbi. Če želiš hraniti svojo dušo in živeti po vrednotah, ki jih gojiš, je bistvenega pomena imeti okrog sebe prave ljudi. Ob njih lahko živiš tisto, kar si se naučil, in kar misliš, da je prav. V tem obdobju, pri njegovih sedmih letih, še lahko razvijam otroka in prispevam, kolikor se pač da, k njegovemu kritičnemu mišljenju. Rada bi ga naučila poslušati, kritično razsojati, kar je zelo težko, saj ljudje zelo hitro menjajo maske.

DUREZZA DI CUORE, CUORE, MANO;
Preberite še:Blagor nepopolnim

Želim si tudi, da bi v Bogu našel tisto zaslombo, ki je ni mogoče najti pri nobenem človeku. V nekem intervjuju sem poslušala urednico Mavrice Melito Košir. Rekla je nekako tako: Kone čutiš več Božjega plašča okrog sebe, lahko naboji tega sveta letijo vate in te ranijo. Želim mu občutek, da ga Bog varuje. Ker ga.

Ampak treba ga je spustiti do sebe. Tega pa hrup današnjega časa pogosto ne dopušča. Želim mu, da tudi če ga bo življenje poneslo levo ali desno, da se bo znal ustaviti, zmoliti kak očenaš več, odpreti Sveto pismo, deliti svoje talente. Želim mu tudi, da bi tako v fizičnem kot psihičnem smislu znal poskrbeti za svoje zdravje.

Se v cerkvi in Cerkvi v svojem položaju čutite slišano, sprejeto?
Moji stiki z ljudmi so trenutno precej omejeni. Morda je k temu pripomogla tudi korona. Ljudje nasploh, seveda v tem zalotim tudi sebe, smo se potegnili vase. Ne razpravljaš več z vsakim o vsem. Jaz sicer nisem v občestvo nikoli namenoma prišla iskat potrditve ali zavrnitve. Zaradi svoje preizkušnje sem se zaprla vase, tudi zbolela. Veliko truda je bilo potrebnega, da sem prišla na zeleno vejo. A tisti, ki so mi bili najbližji, so me podpirali.  Slišala sem že kak komentar, a ni prišel s strani cerkvenega občestva. Govorim o kaki šovinistični opazki.

helena-adamic-1.jpg

Jo lahko delite?
Opozorili so me, da je običajno ženska kriva za razhod, ona je tista, ki moškega zapusti. A pogosto, vsaj v bolj ruralnem okolju, ti isti ljudje pozabljajo, da ženska potrebuje več poguma, da odide, če je nekaj hudo narobe. Le ostaneš sama z družbeno stigmo. Seveda mi ob takih pripombah ni vseeno, a vem, da so ljudje vedno imeli svoje mnenje in ga bodo. Jaz pa vem, kaj sem takrat ob svoji situaciji in izkušnji občutila, ta čustva so od nekje izvirala in zame so bila tako resnična, kot so le lahko bila. Bolečina je subjektivna, tako kot so čustva, iz katerih ta izhaja. 

Na koga ste se obrnili po pomoč?
Moram izpostaviti, da čeprav nikoli nisem prišla izrecno po nasvet glede tega k našim duhovnikom, so me vedno znali prav nagovoriti. Omenila bi našega župnika na Muljavi in Krki Dejana Pavlina in pokojnega Toneta Pahulja. Ko sem prišla k njima, nihče ni posebej besedičil, ampak sta mi z jedrnatimi mislimi znala povedati tisto, na kar se še vedno obesim, ko mi je hudo. Te besede imam večkrat s sabo. Gospoda Pahulja sem vprašala, kdaj je čas, da odideš iz odnosa. Odvrnil mi je: “Ko je v nevarnosti tvoja duša.” Ko postajaš slabša, neprepoznavna verzija sebe.

Ko sem razčistila s sabo, da ne jaz, ne moje zdravje, ne otrok ne delujemo več normalno v tem odnosu, je nastopil čas, da grem. Seveda mi ni vseeno, a življenje je moje, iz njega bom naredila največ, kar je mogoče. Preizkušnja gor ali dol. Življenje je tako ali tako polno izzivov in težav. Tudi Jezus ni imel idealne družine. Kaj sploh je idealna družina? So to tiste z naslovnice Naše družine? Verjamem, da te sledijo krščanskim idealom. A človek greši. Jezus je govoril o pastirju, ki pusti 99 ovc in gre za eno. Za to bo naredil fešto v nebesih! Duhovniki so me najmanj obsojali.  

Najbrž v odnosu nisem dala najboljše različice same sebe. A v tistem trenutku sem se potrudila najbolj, kolikor sem se lahko. Še naprej se trudim. Morda se moram kdaj truditi bolj kot katera druga mama, ki možu lahko reče, da kaj namesto nje naredi on, ali pa danes on pripravi otroke za šolo ali vrtec. Jaz to težko naredim, včasih me utrudijo vsakdanji opravki. Potem pa še poslušam, da sem grešnik, ker je šel odnos po zlu.

Je za ljudi s podobno stisko, kot je vaša, Cerkev naredila dovolj? Bi lahko več?
Mislim, da se je papež res vrgel v urejanje stranpoti. Užitek je slišati, da vidi, sliši in izpostavi obrobne, jim želi pomagati. Že to je veliko. Začelo se je. V svoji okolici sicer ne vem za kako skupino za pomoč. Poznam pa nekaj žensk, ki so v podobni situaciji, a med njimi/nami ni posebnega vzdrževanja stikov. Z nekaterimi smo sicer spletle vezi, a posebne težnje po srečanjih med nami ni. Morda tudi zato, ker bi v tem primeru govorile le o enih in istih težavah.  

helena-adamic-2.jpg

Tako se identificiraš kot žrtev ali pa nekdo, ki mu ne uspe. Ampak vidim, da gremo danes v svet, se pomešamo z drugimi, živimo naprej in ne govorimo (pretirano) o svojih problemih. Prestaviš se na “survival mode” (preživetveni način, op. a.) in gledaš na življenje z druge plati. Zato nikoli nisem razumela izjav tipa: “Začni se pogovarjati o težavah, videla boš, da je komu še huje, tebi pa bo tako lažje.”

Velikost bolečine drugega ne določa ali ovrednoti moje. Vsak ima svoje breme, ki ga prenaša po svoje. To, da trpi še nekdo drug, mi ni nikoli predstavljalo olajšanja. S svojimi težavami se soočam na svoj način. Začela sem skrbno izbirati, komu kaj povem in kdo je vreden mojega zaupanja.

Imate kdaj občutek stigme, da vas kdo morda gleda postrani ali da vas opravljajo?
Nisem zelo družaben tip človeka. Stikov ne iščem pretirano. Zame je bistven moj notranji mir. Ne spomnim se, da bi kdaj od koga ujela kak postrani pogled. Pa tudi trudim se, da svojih težav ne kažem navzven. Če je še tako hudo, nikoli ne “zalajam” na nikogar ali se prepiram, vedno se potrudim nasmehniti in ne obremenjevati s svojimi težavami. Tisti, ki me poznajo, vedo, da nisem slab človek.

Nikoli se nisem ubadala s tem, da se moram komu opravičevati ali dokazovati, da sem dobra. Tudi zaradi tega ne oprezam za tem, ali me nekdo gleda grdo. Moja preizkušnja je bila enostavno prehuda … Ali drugače: to, s čimer se v sebi ukvarjam, je veliko hujše kot vprašanje, ali me bo nekdo lepo pogledal.

Če se vrneva h koreninam pogovora: kako ste predelali razhod?
Ne vem, ali se kdaj dokončno sprijazniš z ločitvijo. Družina je osnovna celica. In dvomim, da gre kdorkoli narazen z namenom, da družino razkoplje. Da resnično odideš, mora biti situacija zate resnično brezizhodna. Tako sem jo jaz dojemala v svojem primeru. To je neopisljivo težka odločitev. Pravijo: “Nisi bila pripravljena potrpeti.” Kaj pa vem … Pragovi tolerance so različni. Ko nekoč odnos med staršema ne deluje, izbiraš med slabo in slabšo možnostjo.

Tags:
intervjumama
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.