Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pon, 5. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Od poklicnega tenorista do duhovnika, zahvaljujoč Chestertonu in glasbi

EDUARDO-PEREZ-ORENES.png

Diócesis de Cartagena

Eduardo Pérez Orenes.

Dolors Massot - objavljeno 04/10/22

Začutil je klic, naj svoje življenje daruje za vse ljudi okoli sebe, ki tako kot nekoč on sam niso verni

Eduardo Pérez Orenes je tenorist. Njegovo življenje je že od nekdaj tesno povezano z glasbo in prav na ta način je našel tudi Boga: prek glasbe … in knjige znamenitega britanskega pisca Gilberta Keitha Chestertona.

10. septembra 2022 je Eduardo prejel mašniško posvečenje v župnijski cerkvi Nuestra Señora de Cortes v kraju Nonduermas v španski pokrajini Murcia. To je bil konec osebne poti, ki jo je ta mladenič začel s petjem, ne vedoč, da ga bo to pripeljalo k Bogu.

Toto corde meo quaero te.” (Z vsem svojim srcem te iščem.)

– Psalm 119,10

Eduardo se je rodil v vasi Ermita de Burgos v pokrajini Murcia na jugu Španije. V njem živi nekaj več kot 400 ljudi. V njegovi družini, tako kot v mnogih drugih v Španiji, niso bili dejavni verniki, čeprav so spoštovali nekatere krščanske običaje.

“Nisem odraščal v zelo verni družini, bil pa sem krščen,” pojasnjuje. “Prejel sem prvo sveto obhajilo, nato sem se v Cerkev vrnil šele pri 23 letih,” pojasnjuje v pogovoru, ki ga je v svojem glasilu objavila škofija Murcia.

Cerkev je bila le za koncerte

Zanimanje za glasbo se je v njem prebudilo že zgodaj v življenju. Glasba ga je tako navdušila, da je začel študirati na Massottijevem glasbenem konservatoriju v Murcii in v nekem obdobju sodeloval v dvanajstih zborih hkrati. Navduševal se je nad petjem, predvsem nad sakralno glasbo, staro glasbo in gregorijanskim koralom. Ob vsem tem je spoznal, da “ne hodi v cerkev zaradi vere, ampak zato, da tam prireja koncerte”.

Bog mu je pripravil to pot, da bi Eduardo izkusil hrepenenje po večnosti. “Najlepše stvari, ki smo jih peli, so bile v pravem okolju še mogočnejše,” pojasnjuje. Na ta način se je zanj uresničilo, kar je tako pogosto govoril papež Benedikt XVI.:

Glasba lahko odpre misli in srca v razsežnost duha in vodi ljudi, da dvignejo svoj pogled k Najvišjemu, da se odprejo absolutnemu Dobremu in Lepoti, katerih končni vir je v Bogu.

– papež Benedikt XVI., nagovor z dne 29. aprila 2010

Bogoslužne slovesnosti so se mu zdele “nekaj čudovitega” in ko je pel pri svetih mašah, čeprav ni bil dejaven katoličan, se spominja, kako si je želel, da bi njegovo petje postalo iskren izraz besed, ki jih pri petju izgovarja, da bi v njem zaživela vsa lepota besedil. “To je bilo hrepenenje, ki sem ga občutil, toda več kot očitno je vera dar,” je pojasnil v pogovoru.

Skrbel ga je le uspeh

Z leti ga je ljubezen do glasbe pripeljala do poklicne kariere in življenja umetnika. Eduardo si je nato za cilj svojega življenja izbral – kot poudarja – vznemirjenje, ekstravaganco in zmagoslavje. Priznava, da je na tej stopnji cenil umetnost, lepoto in glasbo, vendar je skrbel le zase:

“Vedno sem si prizadeval za nekaj več, in ko postane tvoje srce tako ambiciozno, vse in vsi postanejo orodje, ki ti pomaga doseči še več, kot si že dosegel. Vse se je moralo vrteti okoli mene in moje uspešne kariere, prestiža in slave. Nikogar nisem več ljubil in nisem bil sposoben videti, da bi zaradi takšnega načina življenja lahko ostal sam.”

V tistem ključnem trenutku se je Eduardu zgodilo nekaj, za kar je zdaj izjemno hvaležen: “Nekaj dobrih prijateljev me je rešilo moje sebičnosti.”

Daleč in obenem tako blizu

Nekega dne mu je nekdo poslal knjigo G. K. Chestertona, katoliškega časnikarja in pisatelja, ki se je spreobrnil v katolištvo. To je bila knjiga z naslovom Pravovernost (Orthodoxy), ki mu je povsem prekrižala načrte. Dala mu je luč, s pomočjo katere je odkril, da bo srečo našel v tem, kar mu je bilo zelo blizu, v glasbi, vendar le zato, ker je glasba povezana z Bogom. On, ki je neskončna in neizčrpna Ljubezen, ga je ves čas čakal, medtem ko je hodil tako blizu in obenem tako daleč od Njega.

Eduardo pojasnjuje, kaj je takrat občutil: “Ko človek odide, se mora nato vrniti k svojim koreninam. Sam sem bil povsem pretresen, ko sem spoznal, da mi je ta način življenja v ljubezni in najboljši človeškosti podarila Cerkev, kot mati, ki svojim otrokom daje le najboljše.”

Jasno je videl, da se mora vrniti k Bogu, iti k spovedi in se vrniti h katehezi, da bi bolje spoznal vero in jo tudi udejanjal. Želel je prejeti potrditev za svoja občutja. Petje je tedaj, ko se je resnično poistovetil s tem, kar je pel, postalo še bolj čudovito, vendar se je umaknilo v ozadje: Bog ga je klical, naj poglobi svoje molitveno življenje in opravlja apostolat, da bi drugim ljudem približal vero, predvsem tistim, ki sami niso imeli priložnosti spoznati neizmerne ljubezni Boga in Cerkve.

In tako je nastopil trenutek, ko ga je Bog poklical k nečemu višjemu.

“Dotlej mi nihče okoli mene ni govoril o Bogu in hrepenel sem po tem, da bi odkril kaj več,” pravi. Tako je začel premišljevati o duhovniškem poklicu.

Darovanje življenja za druge

Eduardo je končal študij petja, ko se je odločil za vstop v bogoslovje. Želel je urediti svoje zamisli, vendar mu je bilo že od prvega trenutka jasno: “Uvidel sem, da je to najboljši kraj, kjer lahko darove, ki mi jih je dal Bog, uporabim v službi drugih, kot duhovnik.”

Poleg tega, da je v bogoslovju spoznal mlade, ki so delili njegove skrbi in hrepenenja, mu je duhovniška formacija pomagala odkriti in gojiti željo po ljubezni do bližnjega z vsakdanjimi dejanji usmiljenja in služenja. Začutil je, kako pomembno je, da zna biti blizu drugim v njihovih težavah.

Eduardo je prejel mašniško posvečenje v župniji El Salvador de Caravaca de la Cruz. Odslej želi slediti Gospodu, za svoje novomašno geslo pa je izbral vrstico iz evangelija po Janezu: “Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje,” (Jn 15,13). Ta odločitev, kot pojasnjuje, je posledica dejstva, da od vstopa v bogoslovje čuti klic, da bi svoje življenje daroval za vse ljudi okoli sebe, ki ne verujejo, za vse, ki vere še niso odkrili.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Tags:
duhovnikglasba
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.