Sara in Simon sta mlada zakonca, mlada starša, Sara pa je bila – na srečo lahko to zapišemo v pretekliku – tudi mlada bolnica. Pred petimi leti, ko je bila stara le 26 let, je namreč zbolela za rakom dojk. Kleščati vsiljivec je zdaj odgnan. Zakonca Gorišek pa sta za Aleteio razkrila, kako sta se z njim soočila.
Kako je Sarina bolezen spremenila vajin zakon?
Simon: Spoznala sva, da vsi ljudje, za katere sva mislila, da so najini prijatelji, to niso. Precej jih je “pobegnilo”, niso imeli časa, iskali so izgovore. Kot da bi jih bilo strah družiti se s človekom, ki je zbolel. Ta krog sva zožila. Ugotovila sva, kdo so najini pravi prijatelji, ki so bili ob nama. Sicer pa tovrstna bolezen spremeni mišljenje in sistem življenja. Treba je izkoristiti vsak dan.
Sara: Vedno sem poudarjala, da ljudje o tem, kaj se dogaja z mano, vprašajo mene. Ne pa na primer Simona ali moje starše, ker jaz o tem lažje govorim kot kdo drug. Jaz sem se z diagnozo sprijaznila prva. Vsakemu, ki me je vprašal, sem vedno povedala vse: potek bolezni, zdravljenja, počutje … Z nekaj prijatelji, ki so bili takrat zraven, sva obdržala tesne stike, z nekaterimi pa smo se oddaljili.
Sara, vi ste po prvem šoku in joku hitro sprejeli trpko stvarnost. Simon, vi pa pravite, da teden ali dva niste prišli k sebi. Kako so bili videti tisti dnevi in kako ste se pobirali?
Simon: Z diagnozo se sprva nisem mogel sprijazniti. Poznam nekaj ljudi, ki so preboleli raka, ampak so bili starejši, stari 60 let ali več. Nisem mogel dojeti, kako se je to zgodilo prav v naši hiši.
Ko sem začel voziti Saro na kemoterapije in videl, da so na onkološkem inštitutu otroci, stari tudi deset, pet let ali celo manj, sem začel dojemati, da je to življenje. Nekoga doleti, drugega ne, treba je živeti naprej. Potreboval sem ta zalet, da sem videl ljudi, ki so bili še veliko bolj “ubogi”. Če bodo zmogli oni, zakaj ne bi še mi, sem si dejal.
Ste se zaprli vase ali se poslužili kakega drugega obrambnega mehanizma?
Simon: Da, zaprl sem se za družbo. Ves čas sem nekaj premleval sam pri sebi. Ko sem se začel pogovarjati z drugimi sorodniki obolelih, se je moje mišljenje začelo spreminjati.
Sara, kako ste vi tolažili in podpirali moža ob svoji diagnozi?
Sara: Od drugega dneva naprej, potem ko sem izvedela za bolezen, sem si govorila, da se je to pač moralo zgoditi. Da bom ozdravela, živela naprej. Simona sem mirila, da naj bo preprosto ob meni in se ne obremenjuje z diagnozo. Nisem mislila na smrt, ampak na to, kam bomo z družino šli in kaj doživeli. To me je držalo pokonci.
Dobila sem nujno napotnico, a mi v eni od bolnišnic niso želeli delati mamografije, rekoč, da sem premlada. Bolezen ne izbira let. Zbolevajo še mlajši, kot sem bila jaz.
Simon, kako naj se odziva mož v naslednjih dneh, tednih, mesecih, potem ko mu žena sporoči, da ima hudo bolezen? Kaj bi svetovali iz svojih izkušenj?
Simon: Tedaj sem bil bolj slaba podpora. 🙂 Ampak, če pogledam nazaj, je najslabše drezanje v človeka. Bolje se je pogovarjati normalno. Življenje poteka naprej.
“Sama sem bila tako pozitivna in močna, da nihče od njih ni mogel verjeti, kako sem lahko tako močna,” ste povedali za portal Europa Donna. Od kod ste črpali trdnost in samozavest?
Sara: Otroka sta bila tista, ki sta mi dajala moč. Bila sta tako majhna … Stara dve leti in pol in enajst mesecev. Nisem si znala predstavljati, da ne bi videla, kako odraščata, doživljata valeto, maturantski ples in druge prelomne dogodke. Držala sta me pokonci. Od nekdaj imam takšen značaj, da grem z glavo skozi zid. Tudi če boli. Kar si zadam, hočem izpeljati.
Omenili ste otroka. Kako je bolezen in vse dogajanje okrog nje vplivalo nanju?
Sara: Nika je zdaj stara šest let, obdobja moje bolezni se ne spominja. Starejšemu Jakobu pa se še zdaj pozna čustvena prizadetost. Kadarkoli sem povedala, da grem na pregled, je jokal v vrtcu, govoril, kako pogreša mamico. Mislim, da ga je bilo strah, da se ne bi vrnila.
Ko smo pred kratkim gledali video z najinim pričevanjem, je začel močno jokati že takoj, ko me je videl na zaslonu. Razložila sem mu, da sem tu, da sem v redu, a ni znal povedati, zakaj ga je jok potegnil. Bolezen ga je zaznamovala. A mi ni žal, da je vedel za vsako stvar. Zraven je bil tudi, ko so me ostrigli. Bil je prvi, ki mi je z glave potegnil pramen las, ko so mi začeli izpadati. Realnosti pred otroki nisem želela skrivati.
Kako pomagata ženskam, parom, ki so se znašli v podobnem položaju?
Sara: Če te doleti bolezen, se telo spremeni, doživiš operacijo, morda nosiš na sebi nekaj, kar ni tvoje. A zato nisi nič drugačen. Živeti je treba, kot da se ni nič zgodilo. To te žene naprej. Seveda je težko, če ti odrežejo dojko. Vendar je bilo meni najpomembnejše, da sem tu – za otroke.
Pomembno mi je bilo, da je mož moj zraven, da me spodbuja. Določene pare bolezen še bolj poveže, drugi pa je ne sprejmejo. Poznam nekaj primerov, ko so moški partnerke pustili, ker se ne morejo soočiti s tem. Tudi me, ki zbolimo, moramo spodbujati svoje partnerje. Simonu ni bilo pomembno, ali imam dojko. Sprejel me je tako, kot sem. Tu sem jasno in močno čutila njegovo podporo.
Simon: Glede na to, kako so pri nekaterih priljubljene plastične operacije, je res vseeno, ali ima ženska, ki jo imaš rad, eno dojko plastično ali je pa sploh nima. Ne vem, zakaj bi zaradi tega moral pustiti ženo. Saj ona ni le dojka ali katerikoli drug del telesa! Midva sva skupaj že od študentskih časov. Če sva delovala v tistem času, preživela bolezen, verjamem, da bova tudi v prihodnje.
