Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 10. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Bono v knjigi spominov: Rešili sta me ljubezen in vera

Bono

Alexandros Michailidis | Shutterstock

Mojca Masterl Štefanič - objavljeno 06/11/22

Bono, pevec in obraz glasbene skupine U2, ki je večino svojega obstoja veljala za eno najvplivnejših rock skupin na svetu, je glasbene odre od nekdaj zapolnjeval z "veličino" samopodobe

Nikoli ni skrival, da želi spremeniti svet (s čimer v resnici ni nič narobe), s svojim imenom in pojavnostjo ima velik vpliv in je preprosto precej pomembna osebnost. Marsikdo o skupini U2 pove le to, da ne mara Bona, ker je “samovšečen in evangelijski”.

Zato je prijetno presenečenje, da njegovo prvo knjigo, glasbene spomine z naslovom Surrender: 40 pesmi, ena zgodba, v veliki meri opredeljuje ponižnost.

Bono se zgornjega očitka loti že na začetku svojih spominov, ko zapiše, da nobena kritika, ki bi jo kdo lahko izrekel o njem, ni hujša od tiste, ki jo vsak večer izreka sam sebi. Kot pravi, ima na odru na svoji rami hudiča, toda kljub temu ima na svoji strani že vse življenje tudi vero in Boga.

Bolj kombi kot zasebno letalo

“Surrender” je samorazčlenjujoča zgodba na več kot 500 straneh, ki jo je napisal človek, v čigar duhu nikoli ne manjkata žalost in potrtost iz otroštva, dobesedna in figurativna lakota najstniškega “wannabe rockerja” ter hvaležnost človeka, ki se je ves čas neumorno trudil in se uspel prebiti na vrh.

Ton njegovega zapisa je iskren in neposreden, podrobnosti in spomini ostri in prepričljivi. Poglavja v knjigi so poimenovana po pesmih skupine U2 in za vsako poglavje je Bono ustvaril še risbe.

Knjiga “Surrender” je bolj podobna kombiju kakor zasebnemu letalu, če potegnemo vzporednico s prevoznimi sredstvi glasbenih skupin, o katerih je govora tudi v pevčevih spominih: Bonov ego se v zapisanem bolj krči kakor napihuje.

Pevec ne taji svojih velikih ambicij, toda za velikimi načrti in nato superzvezdništvom se vedno skriva zmotljiv človek, grešnik. Včasih se zdi, da mu je zaradi vse slave in bogastva celo nekoliko nerodno.

Njegova dobro zabeležena aktivizem in dobrodelnost sta posledica nečesa, za kar bralec preprosto mora sklepati, da gre za trdno jedro avtorjeve iskrenosti: pevec se že več kot dvajset let odločno bori proti aidsu in svetovni revščini.

Bono se je rodil leta 1960 kot Paul David Hewson – zaupen prijatelj ga je najprej imenoval Bono Vox, po trgovini s slušnimi aparati Bonavox (“dober glas”), nato pa je vzdevek skrajšal.

Bono je odraščal v družini srednjega ekonomskega razreda v predmestju Dublina kot sin katoliškega očeta in protestantske matere. Bil je precej živahen fant, kar je še bolj prišlo do izraza po tragični izgubi v starosti 14 let, ko je zaradi možganske anevrizme umrla njegova mati.

V spominih opisuje gospodinjstvo treh moških, sebe, očeta in starejšega brata Normana, ki so nenehno kričali drug na drugega, saj je bilo to edino, kar so znali:

“Trije moški, ki so se z žalostjo in žalovanjem spopadali tako, da o tem niso nikoli govorili.”

Naučil pa se je pisati pesmi o njej, od Iris (Hold Me Close) do obetavne prve uspešnice, ki se je znašla na albumu skupine U2, I Will Follow.

Korenine v operi

Ne glede na to, kaj menite o pretiranih svetlobnih spektaklih na stadionih v poznejših letih, si je prav zabavno predstavljati člane skupine U2, kako si na prenosnem žaru pripravljajo opečene sendviče s sirom in igrajo na koncertih brez občinstva.

Bonovi spomini nas tudi opozorijo, da kljub povezavi članov skupine s punkom in dejstvu, da so pozneje postali pop zvezde, korenine skupine po mnenju pevca izhajajo iz povsem drugih temeljev: “Glasba skupine U2 nikoli ni bila pravi rokenrol,” piše Bono.

“Pod njeno sodobno kožo je opera – mogočna glasba, izpostavljena čustva, ki so se sprostila v pop glasbi tistega obdobja.” Kogarkoli je navdušila čustvena razsežnost skladbe Where the Streets Have No Name, bi se težko ne strinjal s to trditvijo.

Ponoči, ko družina spi, se Bono rad bos sprehodi po domači hiši na Irskem, kjer živi že 30 let, in se ustavi v vsaki sobi, da jo resnično začuti. V teh trenutkih se pogosto zahvali za zavetje, ki mu je dano. Njegovi spomini so očarljivi in bralec dobi občutek, da ga pisec, ki se preprosto mora izpovedati določenih stvari, vodi po temnih hodnikih svojega doma.

Med opisovanjem nastajanja prelomnega tretjega albuma skupine z naslovom War Bono recimo pripomni, kako ni vedno navdušen nad delom v studiu:

“To ni okolje, ki bi bilo primerno za umetnost. Prostor bolj spominja na operacijsko dvorano kakor na oder, kjer kirurgi razpravljajo, kako najbolje odpraviti težavo, zaradi katere pacient leži na operacijski mizi.” To so redki spomini rock zvezdnika, ki jih je napisal rock zvezdnik sam in za katerega se zdi, da bi lahko bil pisatelj.

40 let zakona s srednješolsko ljubeznijo

Bono se je poročil s svojo srednješolsko ljubeznijo Alison Stewart, s katero sta v zakonu že štirideset let in imata štiri otroke. O svoji ženi zapiše, da ga je “rešila pred menoj samim” in ga vpeljala nazaj v katoliško vero. V knjigi pripoveduje tudi o tem, kako se je nekoč vsa družina “krstila” v reki Jordan.

Bona lahko poimenujete, kakor želite, nikoli pa mu ne morete očitati, da je nedosleden.

V Bonu je nekaj povsem običajno moškega, razen tega, da se redno druži s predsedniki in drugimi pomembnimi osebnostmi. Nikoli ni bil ljubljenec množic, ki se zavzemajo za to, da bi glasbeniki zgolj “molčali in igrali svojo glasbo”, in v glasbi skupine U2 ni ničesar, kar bi nakazovalo na to, da fantje nedolžno stojijo ob strani in opazujejo dogajanje.

Za vsako ljubezensko balado se najde kakšna Sunday Bloody Sunday, znamenita žalostinka o medverskih nemirih na Severnem Irskem. Na kratko: Bona lahko poimenujete, kakor želite, nikoli pa mu ne morete očitati, da je nedosleden.

Bono

Prizemljen, skromen, prijeten sogovornik

Goreči ljubitelji skupine U2 morda že poznajo večino gradiva, zbranega v knjigi “Surrender”, za vse druge pa je v vsakem poglavju zagotovo nekaj, kar lahko odkrijejo na novo.

Bono ima dar, da tudi nedosegljive stvari predstavi na način, da se nenadoma zdijo dosegljive. Očitali so mu, da ima mesijanski kompleks; nekatera najbolj zanimiva poglavja v knjigi govorijo o njegovi vseživljenjski predanosti krščanstvu, predvsem katolištvu.

Toda vernik, ki se pojavi na teh straneh, izhaja iz načel svoje vere, ki jih danes boleče primanjkuje. Bono je prizemljen in zelo skromen, na trenutke celo preveč: bralec začuti, da je gotovo prijeten sogovornik. Svoje spomine bo predstavil na 14-dnevni knjižni turneji, ki se ta teden začenja v New Yorku, nadaljuje pa v Chicagu, Londonu, Berlinu, Parizu, Madridu in rodnem Dublinu.

Prispevek je bil najprej objavljen na spletnem portalu druzina.si.

Tags:
glasbaknjigaslavni
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.