Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 10. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Trdno zaupanje, da bo žena z mano tudi v težkih trenutkih, je bilo zame zelo pomembno”

Joze Rovtar

Fotografija je last Jožeta Rovtarja

Renata Anžič Trtnik - objavljeno 19/11/22

"Ko gledava najine otroke, se včasih izgovarjava, da jih morda v čem preveč razvajava že zato, ker jih imava – realno jih lahko sploh ne bi bilo"

Njuna zgodba se začne skoraj kot filmski scenarij romantičnega filma: spoznal je dekle, se vanjo zaljubil, jo popeljal pred oltar, skupne sanje o otrocih … Nato pa je četrtino od prvih sto noči po poroki preživel v bolnišnici. Ja, življenje je nepredvidljivo, kar še predobro ve naš sogovorec Jože Rovtar.

Skočimo v sedanjost: Jože je do zdaj nanizal 51 let, po izobrazbi je diplomirani fizik. “Prihajam s hribovske kmetije nad Škofjo Loko, čeprav živim v Ljubljani že od študentskih dni.” Z dve leti mlajšo ženo Tatjano imata tri otroke – dva sinova sta že študenta, to sta 21-letni Peter in 19-letni Miha, zadnja pa se jim je pridružila Marija, ki je stara 15 let in je srednješolka. Skupaj jo radi mahnejo na katerega od vršacev, čeprav vedno pogosteje kilometre peš ali s kolesom nabirata sama, saj njuni otroci še prehitro odraščajo.

Ko brezskrbnost mladega para odnese težka bolezen

Resnično krivično se zazdi življenje, ki na samem začetku skupne poti tako močno zareže. Takrat 28-letni Jože je nekaj tednov pred poroko zatipal zatrdlino na modu. Slutil je, da nekaj ni v redu, a poroka je bila tik pred vrati. Pred oltarjem sta si obljubila podporo v vseh časih. Dva tedna zatem so mu modo morali odstraniti. Rak je bil hiter, agresiven, časa ni bilo. Med najinim pogovorom večkrat poudari, kako izjemno pomembno je samopregledovanje in seveda pravočasen obisk zdravnika.

Joze Rovtar

Zdravniki so mu dali res dobro prognozo: 99-odstotno verjetnost za preživetje. “Nisem imel strahu, da ne bi preživel. Nekje v ozadju pa vseeno odzvanja, da je možnost za slab scenarij, vendar statistika o posamezniku nič kaj dosti ne pove. Tudi če imaš samo en odstotek možnosti za preživetje, se je vredno boriti, pri takšni lepi napovedi pa sploh.”

Če vas prav razumem, ste bili dokaj mirni, diagnoza vas ni prestrašila?
Kar me je prestrašilo, je bilo, da je precejšnja verjetnost, da ne bi mogel imeti otrok. Tudi tu sem bil na srečni strani statistike. Najprej so mi odstranili modo, kar za samo plodnost načeloma ni problem, saj imamo moški dve modi. Večji problem pa je nastal zaradi druge operacije, pri kateri so mi odstranili bezgavke, v katere je rak že zaseval. Po tej operaciji je statistično le 20-odstotna verjetnost, da ostaneš ploden.

Ko sta se bala, da se vama z ženo morda nikoli ne uresniči goreča želja po otrocih, kaj sta razmišljala? Sta imela “rezervni plan”? Morda posvojitev?
Seveda sva takrat razmišljala tudi o posvojitvi. Med prijatelji sva imela spodbudne zglede za rejništvo in posvojitev. O tem sva se večkrat pogovarjala, bila pa je to boleča tema, v prvem planu je bilo eno leto čakanja, da se vidi stanje glede moje plodnosti. Zanimivo, to sva si pozneje povedala, da sva oba takrat vsak pri sebi razmišljala tudi o tem, da bi vsaj za nekaj časa šla v misijone kot laična misijonarja. Takrat o tem nisva upala sanjati naglas.

Joze Rovtar

Omenili ste, da v zakonu sprejmeš zaobljubo v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni. Je to tisti trden temelj, da zdržiš, ko pride kriza, preizkušnje, slabi časi? Ali je morda kdaj lahko tudi ovira?
Trdno zaupanje, da bo žena z mano tudi v težkih trenutkih, je bilo zame zelo pomembno. Sprva nisem razmišljal o tem prav z vidika poročne obljube, dogodki so se odvijali prehitro. Pozneje sem izvedel, da zaradi hude bolezni, tako težke preizkušnje kot sva jo doživela midva, razpade veliko zakonov. Takrat sem se šele zavedel, kako dragocena je bila ženina podpora in zaupanje v teh težkih mesecih na začetku najine skupne poti.

Moja bolezen je bila tako hitro po poroki, da pred njo sploh nisva imela mirnega skupnega obdobja in bi mu potem sledila kriza. Ko gledava nazaj, si rečeva, da je bilo dobro, da sva se poročila pred zdravljenjem, da sva se tako lažje skupaj prebila skozi to obdobje. Hvala Bogu se je izteklo najboljše možno.

Koliko vam je v težkih trenutkih pomagala vera?
Takoj na začetku sem za bolezen povedal prijateljem in družini. Zelo mi je pomagalo, da so vedeli, kaj se dogaja z mano, in da so molili zame. Ta povezanost in molitev mi je najprej dala moč, da sem lažje sprejel bolezen in se soočil z možnimi scenariji. Tako kot večina, ko izve za diagnozo, sem se tudi jaz spraševal, zakaj ravno jaz. Brez občestvene podpore bi to veliko težje sprejel.

Tudi med samim zdravljenjem mi je bila Božja bližina zelo pomembna, da sem lažje prenašal negativne posledice operacij in kemoterapij. In končno potem eno leto priporočenega čakanja po koncu zdravljenja, ko sva kar nihala med upanjem in strahom. Molila sva za to, da bi lahko imela otroke, in za to, da bi našla pravo pot v življenju, če jih ne bi mogla imeti.

Ko zdaj pogledate svoje odraščajoče otroke, kakšne misli in občutja vas ob tem navdajo?
Prva misel je hvaležnost. Ta občutek hvaležnosti Bogu za starševstvo je bil še posebej močan v prvi nosečnosti. Če malo poenostavim, sva prvo leto zakona živela v strahu in upanju, drugo v veselem pričakovanju in hvaležnosti, tretje pa zibanju in neprespanih nočeh. V ritmu naslednjih let, v živžavu majhnih otrok, sva sčasoma tudi na tisti najin “zanimiv” začetek začela gledati bolj z distance, saj ni bil več tako “usoden”, kot je bil videti sprva in kot bi zares lahko bil.

Ko gledava najine otroke, se včasih izgovarjava, da jih morda v čem preveč razvajava že zato, ker jih imava – realno jih lahko sploh ne bi bilo. Zavedam se, da ni samoumevno, da sem lahko oče sinovoma in hčerki in sem za to Bogu hvaležen.

Joze Rovtar

Vajini “ptički” bodo še prehitro zapustili gnezdo. Imata z ženo že načrte, kako bosta preživljala čas spet samo v dvoje?
Dolgoročnih načrtov sicer nimava, prihajajo sproti. Si pa že sedaj vzameva čas, da greva sama na sprehod ali izlet, peš ali s kolesom. Lani sva bila večkrat v hribih, letos sva več kolesarila. Letos sva z ženo izvedla pravi kolesarski podvig, saj sva šla s kolesi od Salzburga do Gradeža, kar je prek 400 kilometrov, vendar je bila končna številka 600 kilometrov, ker sva jo mahnila še do Kopra.

Razmišljanja za konec …

Jože pove, da ni za obupati. Treba se je spoprijeti s problemom in se v težavah obrniti na druge. “Zdaj, ko se takole pogovarjava, razmišljam, da sem verjetno takrat dobil uvid v to, kako pomembno je zdravje. In če nekaj ni v redu, da greš preverit, kaj se dogaja s tabo.” Kaj pa vrednote, ga pobaram. “Na prvo mesto bi postavil iskrenost. Tudi delavnost je pomembna, pa dobrohotnost – zdi se mi, da nam to zelo manjka. Pa dobrovoljnost, da ni neke zamorjenosti.”

Joze Rovtar
Tags:
preizkušnjerak
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.