Na otoku Sinija, ki se nahaja le nekaj deset kilometrov stran od Dubaja, so arheologi odkrili ruševine krščanskega samostana iz 6. stoletja.
Na podlagi radiokarbonskih analiz ocenjujejo, da je bil zgrajen med letoma 534 in 656, torej pred širjenjem islama v regiji.
Starodavni “talilni lonec”
S fotografijami iz zraka lahko lažje opazimo ostanke arhitekturnega kompleksa, ki ga je sestavljala enoladijska cerkev ter več sosednjih prostorov s krstnim kamnom in krušno pečjo.
Fotografije prikazujejo tudi ostanke še ene štiriprostorne stavbe z notranjim dvoriščem. Možno je, da je bila to rezidenca samostanskega opata ali škofa.
Blizu cerkve se nahaja še kompleks zgradb, ki jih arheologi ocenjujejo kot predislamsko naselbino.
Za arheologa in profesorja na Univerzi Združenih arabskih emiratov Timothyja Powerja je odkritje še toliko bolj fascinantno, saj priča o malo poznani zgodovini te regije in potrjuje dejstvo, da je “talilni lonec” kultur na Arabskem polotoku obstajal že pred več kot tisoč leti.
Pred dobrimi tridesetimi leti so arheologi v Združenih arabskih emiratih naleteli na podobno najdbo na otoku Sir Bani Jas, ki leži bližje k meji s Savdsko Arabijo.
Krščanstvo v predislamski Arabiji
O zgodovini krščanstva na Arabskem polotoku se malo govori, čeprav imamo kar nekaj literarnih in arheoloških virov. Prvo omembo pokristjanjevanja tega območja najdemo v besedilih Evzebija Cezarejskega (263–339), ki piše o tem, kako so se misijonarji odpravili oznanjat evangelij v oddaljeno rimsko provinco, Arabijo.
Vredno je omeniti, da je bilo na Kalcedonskem koncilu leta 451 iz tega konca sveta prisotnih kar 17 škofov.
V severovzhodni Arabiji je krščanstvo zaradi islamizacije popolnoma izginilo okoli devetega stoletja, v južni Arabiji (današnjem Jemnu) pa se je krščanska prisotnost nadaljevala vsaj do 13. stoletja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
